Turški Nobelovec Orhan Pamuk je leta 2009 na Harvardu predaval o romanopisju v okviru slavne serije Northern Lectures. Takratna predavanja je kasneje pretvoril v zbirko razprav, ki je lani pri založbi Sanj izšla v knjižni obliki. Pri nas je bila prvič predstavljena na knjižnem sejmu.

Naivni in sentimentalni romanopisec je zbirka razprav, znotraj katerih Pamuk analizira najprej vrste bralcev in nato vrste romanopiscev glede na to, kaj si bralci želijo. Postavi tudi divjo tezo, da bodo zaradi novejših, sodobnejših navad čez nekaj let nehali popolnoma razumevati literarne mojstrovine. Recimo zaradi upada vožnje z vlakom in posledično branja na vlaku se bralci čez 25 let ne bodo več sposobni vživeti in dojeti Ane Karenine.

Pamuk svoje razprave razdeli na poglavja in se v vsakem osredotoči na eno sestavino romanopisja – od bralčeve recepcije preko iskanja navdiha in avtobiografskosti romanesknih karakterjev do samega središča romana. Njegovo izhodišče je Schillerjev esej O naivni in sentimentalni poeziji, ki je nastal med 1795 in 1796 - podobnost v naslovih je praktično nezgrešljiva.

Avtor poskuša odmeriti pravšnjo mero naivnosti in sentimentalnosti pri pisanju in pri branju ter pri ravnovesju med impulzivnim in reflektiranim pisanjem. V bistvu gre za nekakšen tečaj o romanopisju – kako ga brati, pisati in misliti. S tem nas avtor popelje na pot po literarni in njegovi avtorski zgodovini, tekom katere na zelo šolski način razloži svoje teorije in jih tudi podkrepi s primeri iz literarnega sveta. Med tovrstne romane recimo sodi Mojster in Margareta, Slepa sova in Inštitut za naravnavanje ur. Takšnih navedb je še več, toda edino delo, ki se pojavlja skozi obravnavo vseh sestavnih elementov romanopisja v zbirki, je Ana Karenina.

Tako Ana Karenina postane absolutni roman, saj po Pamuku nudi popolno zgodbo, razvoj lika, prostorsko in časovno umeščenost, dobršno mero kritičnosti in avtorjevo čustveno razumevanje lika. In prav slednje je po Pamuku ena izmed ključnih lastnosti dobrega romana: ne nujno avtobiografske lastnosti likov, toda njihovo razumevanje. Flaubert ni ženska in ni se ubil z arzenikom, toda iz vidika čustvovanja je on Emma Bovary. In ne, Orhan Pamuk ni Kemal (protagonist Muzeja nedolžnosti).

Pamuk vseskozi vpeljuje svoje bralske izkušnje kot navdih za pisanje, prav tako pa s tem tudi izrazi svojo še zmeraj trajajočo ljubezen do literature in svojo kritično bralsko recepcijo. Pri tem ne sodi, poda zgolj svojo izkušnjo z razlikami med literaturo in življenjem. Ta se bojda najbolj pozna pri karakterizaciji. Čeprav Bildungsroman označi kot najbolj optimalno zvrst romanopisja, ga ne prepričajo življenjske izkušnje, kar je problem, ki ga ima tudi realizem. Meni, da je bistveni cilj umetnosti točna upodobitev življenj, in dvomi, da obstajajo osebe tako kompleksnega značaja, kot ga imata Raskolnikov ali Tess d’Ubervillska.

Prav toliko kot se Pamuk ukvarja s tem, kako napisati popoln roman, se posveti tudi temu, kako roman čim pravilneje brati, da ga lahko bralec čim podrobneje dojame. Pravzaprav Pamuk zagovarja teorijo, da avtor in bralec izhajata iz enake situacije, da imata enake motive in da imata od romana enaka pričakovanja. To je bogato središče, bistvo, ki izhaja iz osebne resnice ali misli, do katerega avtor in bralec dostopata preko vizualizacij iz lastne domišljije in avtobiografskih elementov.

V primeru Naivnega in sentimentalnega romanopisca gre tako za metaliterarno izkušnjo, v kateri nobelovec deli nasvete za pisanje tudi na podlagi svoje bralske izkušnje. Vsekakor je Orhan Pamuk dovolj izkušen, premišljen ter čustven, da mu pri nasvetih za pisanje ali branje romanov gre zaupati. Pa ne le, ker sta njegov intimni portret Istanbula ali presunljiva, deloma avtobiografska sanjska pripoved Muzej nedolžnosti (če izpostavim samo svoji najljubši) zapisana v svetovno zgodovino romanopisja, temveč ker ujame pravo razmerje med naivnostjo in nepretencioznostjo. Pač ni vse v “družbeni kritiki”, sploh med prvaki sodobnega romanopisja.

Toda očitno imajo izkušeni romanopisci podobne težave kot mladi študentje pri kreativnem pisanju. Po končanem delu in vnovičnem branju se začnejo spraševati, kaj je sploh smisel vsega tega in kaj sploh hočejo s tem povedati. Morda v tem primeru res ni slabo, če v roke vzamemo zbirko Pamukovih razprav in tako opravimo z recimo temu osnovami kreativnega pisanja in zagatami, ki jih literarno ustvarjanje prinaša.

Kosilo je pripravila vajenka Nika.