Primoža Čučnika, pesnika, ne gre jemati zlahka. Toliko je že napisal in bil tolikokrat nagrajen (in bil pri tem ves čas malce zdolgočasen); hkrati pa mu čisto vsi, ne glede na tabor in estetsko preferenco, priznavajo pesniško odličnost. Čučnika se je torej treba lotiti resno, skoraj bi rekli študiozno.

No, ampak nam se s tem ne ljubi ukvarjati, zato vam bomo malce nonšalantno zabrusili: pojdite in si preberite, saj se poezijo menda tako premalo bere. O Čučnikovem pesniškem jeziku tudi ne bomo izgubljali besed, saj o njem ni nobenega dvoma: “Nisem pisal nič z veliko nisem pisal / vse popisal tla črnilo zlil sem ga čez vse / robce liste in omet na opno kože snare."

Hočemo se - zelo lahkotno in mimogrede - dotakniti nekega drugega problema, ki ga Čučnik zastavlja nam. To se pravi tistim, ki nas poezija pravzaprav nekako oblega, ker je vedno nekoliko tuja; Hannibal ante portas! Za nas, ki nismo vajeni premirja, je torej vprašanje: kako lahko poezija, ki je tako intimna, tako zasebna, tako nežna, ostane razumljiva?

To je zelo kompleksna in za nas dokaj neprijetna situacija: niti sadisti in mazohisti, ljudje države in revolucije, ne morejo pri najboljši volji odreči Čučniku njegovega kosa poezije. “Ko so prišli barbari / smo še prepevali / v vsakdanjem jeziku / o vsakdanjih rečeh.” Poskusimo torej domisliti, čemu je tako, ko imamo v novi zbirki že ravno priložnost vnovič vzljubiti svoje nasprotnike.

Zdi se nam, da gre za poseben način govora, pesnjenja, ki prav gotovo ni zelo razširjen. Te pesmi niso javne - to je gotovo -, napetosti, ki tečejo po tej poeziji, so zelo majhne in politično nezaznavne. Samo za občutljive ljudi - to pa mi nismo kar vsak dan. Toda tudi zasebne te pesmi niso; niso prilaščene. To niso niti govori niti izpovedi, če vzamemo dve skrajnosti, ki ju obe odnaša nekam v praznino k nekemu virtualnemu, a vedno odsotnemu, naslovniku.

“Noben vesoljec ne želi / ostati brez zemlje. // To je majhen korak / za vsako črko, ki jo pohodim kot svojo.”

Čučnik je po svoje preprost pesnik, ki rad ostaja pri konkretni čutni podobi. Njegove pesmi v prozi, ki jih nekaj najdemo v zbirki, pa so tako ali tako nekaj najboljšega v tem žanru, kar smo prebrali v zadnjem času. “Takoj sem vedel, da je to moj glas. Da sem tudi sam ta drobni ptič.”

Skratka, Čučnik govori precej jasno in se izogiba nerazločnim abstrakcijam - kar ni posebno značilno za tiste, ki se radi izpovedujejo (tu se moramo nekoliko korigirati: Čučnik se vendarle rad tudi malce izpove). Pa vendarle se tu dogaja nekaj, kar ni čisto naše, skupno, kar se odvija v določeni distanci do splošne razumljivosti. “Golo razobešanje. / Radirka se izrabi. / Čevelj se ponosi. Prt se umaže. / Vrt se pozabi. / In utelešenje.”

Vse bolj smo utrjeni v mnenju, da moramo pravzaprav razumeti te pesmi kot poskus komunikacije. Prav tako kot izpovedujočim jim ni mar za naše razumevanje, toda v nasprotju z njimi ostajajo zavezane nekemu kodu, nečemu zunanjemu, kar jih strukturira - sam akt izrekanja jim ni dovolj. Toda pri tem “zunaj” ne gre za nekaj tujega, neosebnega in invazivnega, pač pa za nekaj, kar je zgoščeno v nekaj osebnega. “Svetloba reče: hitro me odnaša, // tonem v brzici. Hitreje kot vlaki. / Gosteje kot vlakna. / Temneje kot cvet črnega teloha.”

Še vedno moramo skleniti, da ničesar ne razumemo ter da je navsezadnje prav gotovo res, da je Čučniku za to vseeno. “Prideš lahko še malo bližje, ampak ne hodi mi preblizu.”

Ne moremo pa se znebiti občutka, da je nekje subjekt, ki razume. In ta pesnikova gesta zadostuje, da nas nekoliko iztiri in napravi berljivo, nekaj, česar nismo in ne bomo nikoli razumeli.