Vstopite, vstopite, dobrodošli, usedite se na enega izmed pisanih stolov in se pripravite na potovanje. Z mestnim zelencem se bomo odpeljali nekaj postaj po kratkoprozni zbirki Zato sem torej prišla avtorice Lene Kregelj, ki je lani izšla pri Beletrini. Čeprav knjiga velja za avtoričin prvenec, Kregelj svoje kratke zgodbe že nekaj let redno objavlja v literarnih revijah, na svoji spletni strani in drugih platformah, zanje pa je prejela tudi nekaj literarnih nagrad. 

V zbirki Zato sem torej prišla je devetnajst kratkih zgodb, večinoma napisanih v prvi osebi, nekaj pa tudi v drugi ali tretji. Pripovedovalci in glavni liki so si med seboj precej različni tako po spolu kot po starosti, prevladujejo pa mlajše ženske, stare med dvajset in štirideset let. Zgodbe med seboj niso povezane in ne sledijo rdeči niti, še najbolj jih povezuje vsakdanjost ‒ liki in zapleti izvirajo iz običajnega življenja, ki ga največkrat tvorijo zapleti v službi in ljubezni, nasproti temu pa je narava zatočišče, vendar kljub temu ni nerealistično romantizirana, temveč je prikazana tudi kot divja in nevarna.

Služba je večinoma predstavljena kot zlo, ki posamezniku povzroča stres in druge preglavice. Avtoričino nazorno opisovanje nevzdržnih delovnih razmer se bere kot kritika kapitalističnega odnosa do dela, izkoriščanja zaposlenih in toksičnih delovnih okolij. V kratki zgodbi »Brez imena« glavni lik – neimenovana oseba – začne delati v ugledni, vendar izkoriščevalski firmi. Prizorišče je z zaposlenimi, ki spominjajo na robote, nedefiniranimi instantnimi napitki in v pisarniškem prostoru obveznimi fikusi precej karikirano. Na koncu zgodbe se protagonist znova polasti svojega imena in uspe ubežati izkoriščevalski firmi, kjer je bil zgolj številka. Vendar pa je njegova rešitev izredna odpoved delovnega razmerja, s čimer zgodba namiguje na nepopravljivost delodajalcev in kako je edina možnost izkoriščanih, da okolje zapustijo, saj do izboljšanja ne bo prišlo.

Avtorica kritiko korposveta nekoliko poglobi z zgodbo »Veronika«, v kateri skozi lik nekoč zagnane ženske, ki je danes postala le še ena zagrenjena in sarkastična delavka, prikaže, kako tudi tisti delavni in ambiciozni na koncu podležejo sistemu. Spremenijo se v hladne cinike, ki so obupali nad uspehom in družbenimi spremembami. Zgodbe s podobno tematiko se nabirajo vse do konca zbirke, ki se zaključi z eksperimentalno zgodbo »Nori svet«, napisano v zgolj eni povedi v obliki toka zavesti. V eni sapi je prikazana prenasičenost družbenih pričakovanj, v največji meri delodajalcev in družine, ki se zgrinjajo nad ljudi. Naštevanje idej brez konca pa dobro ilustrira kaotičnost in napornost občutkov, ki posameznika preplavijo ob vstopu na trg dela.

Uspešno sta upodobljena tudi zamorjenost in trpljenje, ki ponekod, ne pa vedno, še dodatno utemeljujeta kritiko kapitalizma. Dobra reprezentacija tega je kratka zgodba »Vezalke ali selotejp?«, v kateri se slabo psihično počutje pripovedovalke v eni noči stopnjuje vse do aktivnih samomorilnih misli. Bralec čuti globoko stisko, ki jo protagonistki povzroča služba, ko se z mislimi vrača v pisarno in podoživlja dogodke prejšnjega dne. »A ko v tej bitki zmagujem, me namesto spanca premaguje nespečnost in na plan pokuka tudi kislina v želodcu, zaradi katere klečim ob školjki in čakam, ali bodo šle ven prav vse vsebine, tudi skrbi, in grem potem preprosto nazaj v posteljo ter se zopet premetavam, no, takrat pomislim, da mora biti od tega življenja nekaj več.«

Opisi neprijetnih fizioloških procesov, kot sta dvig kisline in zvijanje v želodcu, poudarijo resnost situacije in opozarjajo, da tegobe niso zgolj v naših glavah, kot je marsikdaj naracija sistema. Vrhunec zgodbe je protagonistkino zbiranje vseh možnih pripomočkov za izvedbo samomora ‒ vezalk, selotejpa, tablet in alkohola. Ker bralec ve, čemu predmeti služijo, ne ve pa, ali jih bo zares uporabila, nastaneta močan suspenz in občutek tesnobe. Napetost popusti šele čisto na koncu, ko protagonistka prebere pismo gospoda, ki jo vabi na kavo. Konec je kontrasten prejšnjemu dogajanju, zato močno omili situacijo in pomiri bralca z občutkom, da se bo stanje v prihodnosti spremenilo.

Kljub pogostim tesnobnim motivom se kratke zgodbe – tako kot pravkar opisana – sicer večinoma zaključijo srečno ali pa vsaj z upanjem, ki pomirja in namiguje na konec konflikta. Preobrati, ki želijo v zgodbe vpeljati razburljivost, pa so marsikdaj precej predvidljivi ali pa nimajo zares učinka preobrata, saj na vsebinski ali motivni ravni ne doprinesejo nič novega ali presenetljivega, kar bi bilo od njih pričakovano.

V zgodbi »Jezero« sledimo prvemu zmenku Laure in Matevža, ki se naključno spoznata na ulici. Matevž pelje Lauro ob jezero, kjer se je nesrečno končal eden njegovih preteklih zmenkov, potem ko je z avtom pristal v njem. Zasnovi, ki je sicer nevsakdanja in zanimiva, manjka presenetljiv preobrat, saj je bralcu že ob prvi omembi nesrečnega zmenka jasno, da se bo enako odvil tudi ta. Lika Laure in Matevža sta poleg tega precej enoplastna, Matevž v celoti temelji na eni lastnosti, to je, da preveč govori, medtem ko o Lauri pravzaprav ne vemo ničesar, razen da ji Matevževo nakladanje počasi preseda. Zgodba je tako preprosta s stališča dogajanja, pa tudi literarnih oseb. Podobna situacija nastane tudi v nekaterih drugih zgodbah, saj so tako protagonisti kot stranski liki definirani na podlagi ene ali dveh nezanimivih in klišejskih lastnosti.

Enaki očitki pritičejo slogu pisanja, povedi so večinoma kratke, preproste in razumljive povprečnemu bralcu. Pogosta je uporaba klišejev, kot so prodorne modre oči, ogrinjalo večne samozavesti in mačje oprezni koraki. Zdi se, kot da je avtorica v svoja dela želela preslikati realnost, vendar pri tem ni šla dovolj globoko. Bralec v zgodbah pogreša podrobnosti, ki sliko naredijo čistejšo in bolj realistično, kot so majhne geste, podrobnejši opisi okolice ali vpeljevanje raznolikih čutnih vtisov. Tako pa so nastale precej enostavne in enoznačne preslikave, ki delujejo nerodno in prisiljeno, kar je najbolj opazno pri zgodbah »Šepetalec« in »Kaplja za kapljo«, v katerih notranji monolog protagonistk zveni prisiljeno. Ko dodamo še neposrečene izraze, uporabljene v različnih zgodbah, da bi obogatili besedišče, na primer mestni zelenec kot poimenovanje za avtobus in naslavljanje skodelice s sovražnica in predrznica, začne slog hitro izgubljati kakovost.

Upodabljanje malega človeka in njegova vsakdana je pogost način pisanja v vseh literarnih zvrsteh in kaže, da je tudi običajnost lahko zanimiva za bralca. Vendar pa zbirka Zato sem torej prišla obravnava precej plehke enodimenzionalne like, zaradi česar so zgodbe banalne in ne pretirano zanimive. Avtorica sicer v zbirko dobro zapakira družbeno kritiko kapitalističnega trga dela, ki ga včasih tudi malo karikira. Zgodbe, ki se po vsebini med seboj zelo razlikujejo, pa so si po slogu bolj ali manj podobne. Enostavne povedi se mešajo s podobami, ki bi si slog želele obogatiti, vendar pa gre večinoma za neposrečene klišeje, ki zbirko ohranjajo na nivoju povprečnosti.

Z mestnim zelencem se je peljala vajenka Nuša.