Ivan Cankar je leta 1902 napisal roman Na klancu, v katerem klanec simbolizira bivališče siromakov ter prostor neuresničljivega hrepenenja po boljšem življenju. Istoimenski roman, le da se klanec piše z veliko začetnico, je lani napisala Tina Vrščaj in je predmet današnje recenzije. S tako očitno referenco, ki napotuje na eno najbolj znanih slovenskih leposlovnih del, se bralec torej sooči, še preden knjigo sploh odpre. Problem, ki lahko nastane s tovrstnim – izrazito eksplicitnim – medbesedilnim navezovanjem, je v tem, da bralcu vsiljuje kontekst branja, ki za celotno delo morda sploh ni tako relevanten. Z usmerjanjem pozornosti na pomen reference roman predvsem škoduje sebi kot samostoječi celoti in zabriše lastno bistvo, ki je v resnici zmožno delovati povsem neodvisno od svoje medbesedilne navezave. Izkaže se, da je intertekstualnost v romanu Na Klancu bolj namenjena sami sebi; knjigi ne daje globljega pomena in prej ustvarja več zmede kot koristi.

Ko pogledamo platnico oziroma naslov knjige in v nezavedno potisnemo Francko, ki teče za vozom, nas na naslednji strani čaka napis »Bralce vljudno prosimo, da izklopijo naprave«. To opozorilo, ki smo ga bolj vajeni iz kinodvoran, je v nekem smislu tudi osrednje sporočilo romana Na Klancu. V njem se namreč odvija izrazita – čeprav na trenutke moralistična – kritika človekovega odnosa do okolja in njegove zasvojenosti s tehniko, predvsem z elektronskimi zasloni. Vse to pa se vrši skozi prizmo propadajočega in odtujenega partnerskega odnosa. Kljub tretjeosebnemu pripovedovalcu je zgodba v glavnem pisana s perspektive protagonistke Eve. Ta v romanu doživi tako rekoč popoln razvoj in osmislitev: od finančne odvisnosti od moža, brezposelnosti, napornega materinstva, obremenjenega s senzibilnostjo do človekovega uničevanja narave, vse do neodvisne profesorice biologije in aktivne, a pomirjene okoljske opazovalke. Ta dvojni vidik romana, nenehno prepletanje okoljske in socialne problematike, deluje precej učinkovito in omogoča predvsem  subtilnejše podajanje okoljske kritike. Vendarle pa roman velikokrat izstopi iz zastavljenega pripovednega okvirja in aludira neposredno na bralca, kar v večini primerov deluje izrazito moralistično. To se zgodi, ko poskuša pripovedovalec iz protagonistkinih okoljskih opažanj narediti lekcijo – refleksijo nadomesti pridiga.

Vrnimo se k pripovedi. Protagonistka romana Eva z možem Gregorjem in dvema majhnima hčerkama živi na Klancu, v nekakšnem v strm hrib položenem zaselku. Eva je brezposelna in skrbi za hčerki, Gregor pa dela v nekakšnem tehnološkem podjetju in je posledično veliko časa odsoten. Kmalu se nam razgrne velika vrzel, ki vlada med Evo in Gregorjem. Eva je močno povezana z naravo in jo skrbi predvsem za okolje; v tej smeri poskuša tudi vzgajati svoji hčerki. Gregor je na drugi strani popolnoma zasvojen s tehnologijo, verjame v njeno moč in v človekovo gospostvo nad naravo. Evino skrb za okolje označuje za »okoljsko psihozo« in je nasploh skeptičen do podnebnih sprememb. Večino časa doma preživi za telefonom in se bolj ali manj izogiba starševskim obveznostim. Na tej podlagi lahko velikokrat opazimo avtoričino kritiko patriarhata, ki pa zaradi prekomernega karikiranja Gregorjevega lika vendarle ostaja površinska. Dejansko se zdi, da se Evina emancipacija začne šele, ko Gregor nepričakovano zapusti družino in je Eva tako rekoč prisiljena nase prevzeti vso odgovornost. Od tod naprej se začnejo problemi razreševati eden za drugim, vse do skorajda hollywoodskega konca. Ta razbremeni in zakrije resnost skozi celoten roman prisotne okoljske kritike, ki je v nasprotju s sporočilnostjo konca romana povsem pesimistična.

Kljub klišejskemu koncu pa roman Na Klancu vsebuje posebnost, na katero je treba posebej opozoriti. To je na trenutke izrazit in težko ubesedljiv občutek organskosti oziroma naravnosti, ki zadene bralca. Tam, kjer okoljska problematika ni podana moralistično, najbolj pride do izraza avtoričin slog, sestavljen iz kratkih povedi in močne živalsko-rastlinske metaforike. Gre za pisavo, ki računa predvsem na bralčevo občutenje in manj na predstavljanje. Roman je najmočnejši ravno na straneh, na katerih bralec intuitivno občuti nezdravost človekovega odnosa do narave. Ob tem igra osrednjo vlogo v romanu močno prisoten motiv materinstva: pisateljici uspe prenesti organski prikaz odnosa med materjo in otrokoma na odnos med naravo in človekom. Tu imata pomembno vlogo ravno lika Evinih hčera, ki jima velikokrat uspe nevtralizirati na trenutke preveliko izumetničenost oziroma nenaravnost okoljske kritike. Vse, kar izrečeta v romanu, deluje naravno in realistično: njuno nenehno nedolžno izpraševanje matere glede degradacije narave, ki si je preprosto ne znata razložiti, presenetljivo ne deluje patetično, temveč povsem stvarno in naravno. Od tod tudi občutek organskosti v smislu preseganja družbeno-političnega: okoljska problematika bralca zadene ne kot politično bitje, temveč kot naravno, fiziološko bitje, ki je v prvi vrsti del narave.

Če knjigi v določenih segmentih uspe predramiti bralca, pa ji to kot celoti spodleti. Eden izmed vzrokov za to je pretiran eklekticizem: število tem, ki jih poskuša Vrščaj razviti, je preveliko, zato te, vključno z najbolj prisotno okoljsko problematiko, ostajajo nerazvite. Tu je na primer Evin težaven odnos z materjo, katere življenjske modrosti kot moralni imperativ Evo neprestano preplavljajo. Potem je tu Evin oče, o katerem skupaj z njo šele na koncu izvemo, da je imel shizofrenijo in naredil samomor. Vse to sicer poglablja in izdeluje karakterizacijo protagonistke, vendar ne zmore stopiti v dialog z osrednjo okoljsko nitjo romana oziroma jo celo zabrisuje. Travma z očetom, ki se na koncu romana razreši, daje občutek, da se z njo razrešujejo vsi problemi, ki jih je roman načel: kot da bi bila Evina okoljska obremenjenost zgolj preobremenjenost, zgolj travma, ki se prej ko slej razreši.

Najbolj pa pri vsem tem trpi osrednja intenca romana: opozoriti in pokazati na problematičnost človekovega odnosa do narave. Ta se – tudi s pomočjo jedrnatega in v svoji organskosti učinkovitega sloga –  razkrije že na začetku, a se v nadaljevanju, tudi zaradi prenasičenosti tem, ponovno zakrije oziroma zgolj perpetuira v svoji začetni obliki. Kljub temu pa roman Na Klancu s svojo okoljsko tematiko, ki se trudi biti nepolitična, prinaša določeno svežino. Eksplicitna družbena kritika, ki triumfira v sodobnem slovenskem leposlovju, je tu podana presenetljivo implicitno, na organski način – namesto na ogorčenje igra na subtilno občutenje. Roman kot celota pa žal zamegljuje svoje najboljše dele in onemogoča, da bi ti prevladali in se razvili v sebi primeren konec, ki bi njihov učinek potenciral. Zato se tudi romanu Na Klancu – čeprav se trudi in mu to do neke mere zelo dobro uspeva – ne uspe povsem izogniti občasnim zdrsom v moralizem. Zdi se, da Francka tu vse preveč hitro ujame voz, ki ga pravzaprav sploh ni več mogoče ujeti.

Podnebje, družinske odnose in Cankarja je poskušal misliti Jakob.

vir slike: Mladinska knjiga