Ko se v naših rokah znajde knjiga, ki na platnici vsebuje besedo »antologija«, si rečemo: to pa že mora biti dobro, se sprostimo, si prinesemo skodelico čaja, morda raje vina, in se zleknemo na fotelj ali posteljo ali kamorkoli že ter se nadejamo bralnega užitka. Beseda antologija namreč pove: zbornik najboljših stvaritev, zbir cvetja, cvetober. S takšnim razpoloženjem, vsekakor optimističnim, smo odprli knjigo, na kateri piše Brez milosti: antologija sodobne slovenske kratke proze.

Knjigo, ki je lani izšla pri založbi Goga, je uredila Ana Geršak. Skupaj z Jelko Ciglenečki sta soavtorici dvostranskega predgovora, od katerega lahko bralci, še posebej pri tovrstnih antologijah, pričakujemo vsaj delno razjasnitev in opredelitev pričujočega izbora: kaj točno zajema, česa ne in zakaj ne, ter predvsem, kaj je njegov namen. Tako lahko beremo: »Vsaka izbira terja zamejitve in ta, ki zaokroža pričujočo zbirko, je bila pogojena tudi z zunanjimi dejavniki: antologija izhaja v letu, ko je Slovenija glavna gostja Frankfurtskega knjižnega sejma, predstavlja avtorice in avtorje v živem ustvarjalnem zamahu, pokriva pa čas nekje od osamosvojitve (oz. poznih osemdesetih) do recentnih izdaj.« Ali kot pravita čisto na začetku: »33 let, 33 avtorskih imen«. Očitno avtorici z besedno zvezo sodobna kratka proza mislita kratko prozo, ki je nastala v samostojni državi. Sodoben torej v tem kontekstu pomeni poosamosvojitven. O tem, kaj so neke skupne notranje značilnosti, ki poosamosvojitveno prozo delajo sodobno, ne izvemo ničesar.

Tudi poskus razjasnitve kriterija izbora implicira več vprašanj kot odgovorov. Citiramo: »V antologijo so bile tako vključene tiste in tisti, ki še vedno pomembno sooblikujejo slovensko prozno pokrajino, čeprav se njihova ustvarjalnost ne omejuje (le) na kratko formo. Vključena so tudi besedila prvencev, predelane verzije že objavljenih zgodb in celo kakšen še neobjavljen tekst.« Tu se nam takoj utrne pomislek, da je malenkost nenavadno, da je živost avtoric oziroma avtorjev nujen kriterij izbora. Mar je živost pisateljice res pogoj, da je njena stvaritev antološka? Vendarle v naslovu izbora piše antologija sodobne slovenske kratke proze in ne antologija živih avtoric in avtorjev oziroma, če citiramo, avtorjev v živem ustvarjalnem zamahu. Kaj to sploh pomeni? Morda to, da je njihova povprečna starost okoli 55 let? Kakorkoli že, knjiga je takšna, kakršna pač je, zato si poglejmo še same zgodbe.

33 kratkih zgodb je kronološko razvrščenih glede na starost njihovih avtoric oziroma avtorjev. Antologija se začne z veteranom slovenskega pripovedništva Dragom Jančarjem in njegovo zgodbo Ultima Creatura, konča pa z zgodbo Eve Markun Brez milosti, ki obenem posoja naslov pričujoči antologiji. Tu so zanimivi naslednji podatki: Jančar se je rodil leta 1948, Eva Markun pa leta 1990. Pisateljice in pisatelji, objavljeni v tej knjigi, so torej v trenutku zdajšnosti stari med 33 in 74 let. To omenjamo samo zato, ker menimo, da bi bili v izbor, ki je v grobem zamejen na obdobje samostojne države, lahko vključeni tudi avtorice in avtorji, ki so se v tem obdobju dejansko tudi rodili. Verjamemo, da je generacija rojena po letu 1990 že pokazala, da premore pisanje kratke proze, ki je vredno objave tudi v kakšni antologiji, še posebej antologiji sodobne proze. To toliko bolj bode v oči, ker sta v antologiji prvič luč sveta ugledali – kar je za objavo v antologiji precej nenavadno – kratki zgodbi Dese Muck in Katarine Marinčič, kar daje občutek, da za objavo ni bil tako pomemben kriterij kvalitete zgodbe, temveč bolj kanoniziranost oziroma razpoznavnost avtorice.

Na vprašanje, v kolikšni meri, če sploh, ta antologija resnično in celovito predstavlja pojem sodobna slovenska kratka proza, ne znamo in niti ne upamo odgovoriti. Vendarle pa moramo izpostaviti nekaj zgodb. Pripovedi Sergeja Curanovića, Vesne Lemaić, Ane Schnabl in Eve Markun – vsaka s svojo lastno izvirno poetiko – najbolj izstopajo iz tako imenovanega skupnostnega ozračja, ki preveva antologijo kot celoto, in so zato posebej intrigantne. S tem nikakor ne trdimo, da v zbirki ni tudi drugih, po kvaliteti enakovrednih ali celo večvrednih zgodb. Menimo samo, da govorica in tematika omenjenih štirih vsaka na svoj, a obenem isti način pripadata horizontu, ki si ga zamislimo pod pojmoma antološkost in sodobnost.

Na koncu ugotavljamo, da je glavni problem knjige z naslovom Brez milosti: antologija sodobne slovenske kratke proze v netransparentnosti načina in kriterija njene sestavitve. Kajti še vedno se ne moremo znebiti vtisa, da so nekatere zgodbe uvrščene v izbor zgolj zaradi zapolnitve praznih mest, zaradi čudnega in nestrokovnega vodila, češ 33 let države, 33 avtorskih imen. Obenem pa ne moremo mimo dejstva, da generacija, ki bi se v teh treh desetletjih utegnila roditi in celo kaj napisati, v izboru sploh ni zastopana. Četudi to spregledamo, je nasploh ta uredniška gesta mešanja državnosti in literature že sama po sebi neprimerna. Sicer je morda všečna, a je v resnici predvsem cenena: implicira neko klišejsko povezovanje državotvornosti in umetnosti, ki smo ga vajeni predvsem iz državniških poslanic ob kulturnem prazniku. Pa saj tudi to prenesemo, a ne, če obenem knjiga pretendira na antološkost, na resnost in umestnost izbora. Nevarnost antologij je namreč ravno ta, da se imajo za izbor najboljših del. Antologije kanonizirajo. Zato je toliko bolj pomembno, da so narejene čim bolj demokratično ali vsaj pospremljene z daljšim spremnim tekstom, ki naj utemelji in legitimizira izbor del oziroma njihovih avtoric in avtorjev. To je ključni in največji manko te knjige. Glede tega pa se ne smemo sprenevedati.

vir slike: Založba Goga