Pozdravljeni, udobno se namestite. Ne, ne, ne na tisti stol, tule se boste zleknili. Tisti stol ostane prazen, ne potrebujemo interpreta, tudi avtor bo zleknjen poleg vas. Zdaj bomo sanjali skupaj. Oh, in pa pod vplivom boste, če ni bilo jasno razvidno že iz povabila.

PSYOPS ali psihološke operacije v ameriškem vojaškem žargonu pomenijo obliko propagande ali komunikacije, ki ima namen posredno ali neposredno vplivati na čustva in razum posameznika. Psyops pa je tudi naslov pesniške zbirke Tiborja Hrsa Pandurja ‒ tretjega dela v trilogiji, ki jo je začel njegov prvenec Enerđimašina, nadaljevale pa so jo Notranje zadeve. Knjiga, ki jo avtor označuje kot »avtobiografijo nezavednega«, je lani izšla pri Literi, menda pod okriljem »Ministrstva za nezavedno«. Njeno izhodišče je, kot je bilo že izhodišče njenih dveh predhodnic, sanjsko – pesmi, ki jih imamo priložnost prebirati na papirju, naj bi bile iztrgane direktno iz sanj avtorja, čemur predvidljivo ustrezajo tudi sanjske metode pisanja. A do tega še pridemo. Spopadimo se najprej s psihološkimi operacijami, ki nas čakajo.

Pesnik nam kar sam v spremni besedi obljublja, da je pranje možganov po metodi psyops lahko v umetnosti tudi vzajemno koristno. Seveda se vprašamo, koliko lahko bralka zaupa knjigi, neživi tvorbi, ki ji odkrito pove, da bo skušala vplivati nanjo, obenem pa obljublja vzajemnost početja. A ker bomo menda pod vplivom v vsakem primeru, si pač dovolimo biti pod tistim vplivom, ki ga je avtor bolj ali manj predvidel in načrtoval.

In načrtoval je več kot pri prejšnjih dveh knjigah, Enerđimašini in Notranjih zadevah. Kot prva in najbolj očitna sprememba se kaže prav pogostost avtorjevih posegov v naš tok razumevanja. Knjiga je polna poskusov usmerjanja interpretacije: dolg in poglobljen zaključni komentar avtorja nam navdušeno pojasnjuje različne filozofske in psihološke konceptualizacije sanj, med poglavji pa nas usmerjajo citati o sanjskem svetu, ki so jih zapisali Vergil, Jung in Henri Bergson. Naslov je torej ustrezen. Avtor si res želi poskrbeti, da tokrat razumemo, kolikor se razumeti pač da.

In da se bolj tako tako. Kar je tudi namen in metoda. Poezija, ki v sebi združuje tudi elemente proze in dramatike in se na splošno ne omejuje kaj preveč z umestitvami v klasične literarne kategorije, se nenehno odpira in hkrati izmika interpretaciji. In to ni nikakršna subtilnost ali skriti učinek poezije. V citatu na začetku tretjega sklopa poezije nam Henri Bergson pojasni »v vsakem delu fraze vidite le nekaj črk ali celo nekaj značilnih znakov, ravno dovolj, da lahko predvidite ostanek. Vse ostalo, kar mislite, da vidite, si pravzaprav podarite kot halucinacijo.« Torej: če hočete kaj videti, ne glejte preveč natančno, če hočete kaj razumeti si pustite halucinirati in ne poskušajte razumeti.

Poezija Tiborja Hrsa Pandurja torej plava kakšen meter nad našimi glavami, kot spreminjajoča se tvorba, ki se nas dotika, nas oplazi ali tu in tam seže skozi nas. Prepad med svetom na papirju in interpretiranim svetom v glavi bralke je večji kot običajno, knjiga ga ves čas jasno vzpostavlja in opozarja na to ločnico. Poezija se nam izmika na način, da jo je nemogoče brati vrstico za vrstico. Ali če ne nemogoče, vsaj naporno in kontraproduktivno. Vsaka vrstica zase je pogosto nesmiselna, nadrealistično, a bežno koherentno podobo ustvari šele, ko ji priznamo vse točke nestikanja z našim svetom in koncepcijo, in vseeno brodimo dalje.

Kako to doseže? Z mehanizmi, ki so v omenjeni trilogiji zdaj že skoraj stalna praksa. Začnimo pri subjektu. Ta sanjskost vzpostavlja tako, da je samooklicano postmoderno fragmentiran, kar dobro poznamo že iz prve knjige Enerđimašina: 

/Jaz ni pomemben. Ni entiteta, ki jo je treba predstavit. Ampak več entitet./ 

V Psyops je fragmentarnost še poudarjena. Subjekt je zelo jasno vzpostavljen kot transcendenten, prehoden, skoraj shizofren: 

/ Vse je odprto / v druge vstopamo / z besedami in očmi / ni razlike med seksom / in pogledom / če smo vsi itak eno /

Temu ustrezno preskakuje zorni kot. V pesmi Videt avtor najprej prisostvuje fuku ljubljene ženske kot poslušalec izza vrat kopalnice, potem pa je Nejc, ki v njeni kopalnici fuka z njo. Pozicija pripovedovalca skače, se zliva z ostalimi liki in je ves čas eno z njimi.

Tudi čas ni tradicionalno linearen, pač pa sanjski – pripovedi so nenehno prekinjene in zapeljane na stran z neštetimi intermezzi. Čas se skorajda razpira iz točke začetka v mnoge smeri hkrati. Sledi mu tudi prostor. Nestalen, podrobno, a nadrealistično opisan, občasno futurističen, tekoč. Gravitacija ni relevantna, geografija ni relevantna, vse je samoumevno in poznano.

/ Z Jeffreyem v Mehiki / al Nikaragvi nekje, kjer sem že bil / razkazujem mu mesto, noro je / kipi masovnih želv / na pročelju cerkev hodiva /

Referenčni okvir zbirke je v resnici bolj referenčno morje. Progresivna, akademsko izobražena, in po možnosti tudi ljubljanska populacija, ki ima vsaj pol pojma o popkulturi in literarni sceni, ima ob branju priložnost intelektualnega samozadovoljevanja, ko zasledi domače koncepte, reference in imena iz teoretske, literarne in politične makro in mikroklime. A tudi, če ste ljubljanski intelektualec, je dobro vedeti, da se avtor prav nič ne trudi biti univerzalno razumljiv in nekatere splošne in mnoge subjektivne reference zato neizbežno poletijo preko naše glave.

Googlati ali ne googlati, to je zdaj vprašanje. In odgovor je raje ne, no. Sanjski učinek je odvisen ravno od mehanizma prostega asociativnega toka jezika, ki si ne dovoli biti vedno razumljen. Bralka ne potrebuje identične referenčne in asociativne mreže kot avtor, saj vendar plavajoče bere svojo verzijo knjige, ki ji je ta materialna v njenih rokah zgolj osnutek in navdih.

Jezik je zmešnjava kodov, kot se za sanje spodobi. Intelektualni koncepti in velike besede, kot je »inkomenzurabilno«, prosto minglajo z internetnim slangom in agresivno nepoetičim jezikom. Hajv majnd sreča patriarhat, sreča to, da se ti sprdne.

Potem pa so tu še sanjski motivi, ki jih avtor razgalja brez zadržkov in s tem, kar pripoveduje, ustvarja skorajda neprijetno intimnost. Nezavedno ni vedno prijetno, zato pa ostaja nezavedno. Golota in spolnost v javnosti se vračata kot travmatični motiv posega zunanjega sveta v zasebnost, kar začne motiti tudi avtorja: 

/Še v sanjah mi ne dajo / mir pogledi drugih / še v sanjah se ne morm sprostit / in izjebat, kot se spodobi /

Pripovedi se vsake toliko zaciklajo okrog nasilja ali incesta, pa se nato sčasoma osvobodijo in premaknejo naprej.

Na svoj način zatohlo in precej depresivno torej. Avtorjevo tematsko izhodišče in odnos do resničnosti je precej zatravmirano – svet je v kurcu, in ne zdi se, da ima veliko upanja za spremembo. Pesti ga tudi progresivni levici dobro poznana zahodna bela krivda. 

/ Staroselka govori z maltastimi usti / kako je voda gnila / da so ji otroci bolani, da gre vse v kurac / in pljuva kobalt v skledo za korporacije / da lahk iz njene sline in materiala / ki so ga v dežju neskončne bolečine izčrpanosti / iz kongoških rudnikov prinesli na smrt zdelani otroci / nardijo tablice in glupe sledilne naprave kompov / ki pozirajo kot telefoni / in jih nadebudni Evropejci uporabljajo za koordinacijo / sestankov o sestankih prihodnjih internih debat / in šeranja raziskav o prevajanju / nemškogovoreče literature migracij /

Muanis Sinanović, ki je avtor še ene spremne besede poleg avtorjevega pripisa, pravi, da je Pandurjev pristop »... Eden od načinov, kako z dostojanstvom nositi enega najbolj privilegiranih potnih listov na svetu.« Vseeno pa se bralki lahko upravičeno zazdi, da v nerazrešeni krivdi ni veliko dostojanstva. Potenciala za razrešitev ni nobenega, s svojim obstojem pa pesem o krivdi tudi ne legitimira privilegiranosti pišočega, česar se avtor zaveda. Življenje v zahodni družbi je pač življenje v nemoralni luknji, iz katere ne prilezeš, pa če se je zavedaš ali pa ne.

Vse pa vseeno ni v kurcu. Svetlo točko predstavljajo ljubezenski prebliski, ki so skoraj kontrarevolucionarni, saj ponudijo pomiritev, ki je prej ni najti v spopadanju s pokvarjenostjo sveta. Tako kot subjekt tudi njegova ljubezen do ljudi ni fiksirana na eno osebo, ampak je fluidna in na ta način morebiti še čistejša.

/ Ta filing sreče / ko zagledaš bitje / ki bi ga lahko ljubil / čeprav ga ne poznaš / ki vse ostale filinge / nadjebe /.

Pri prebiranju celotne trilogije postane jasno, da avtor vse bolj ve, kaj dela, pili metodo, vse manj neuspešno eksperimentira, a zato do neke mere izgublja učinek nenačrtovanega sestavljanja. Izdelek pred nami je vsakokrat bolj psyops, vedno bolj subtilna zunanja intervencija, vedno manj prosto tekoča potopitev v sanje. Sploh prva knjiga sanjski učinek morda dosega najbolje, ker ga dosega nehote. V tretji je pripoved bolj strukturirana in prozna, z več distance in preteklika, več glagolov in z manj nenačrtovanimi prebliski lucidnosti. Njeni mehanizmi sanjskosti – fragmentiranost subjekta, nelinearnost časa in prostora, asociativnost jezika – so že tako dodelani, da so skoraj stereotipni. A če deluje, naj pač deluje. In to se tudi v Psyops zgodi prav v tistih pesmih, ki presegajo časovno distanco obnove sanj in bralko potopijo v dogajanje v sedanjiku, da prileze iz konca strani kot iz lepljive močvare, precej zmedena, a zagotovo pod vplivom.

Nismo pri koncu, ker čas ne deluje tako. Hvala za obisk in ostanite pod vplivom.