Ob knjižnih prvencih se ljudje težko izognejo ali izognemo pokroviteljskemu gobezdanju. Prvenec je pač po eni strani razumljen kot iniciacija v literarno polje in po drugi že v istem hipu kot fiksacija mesta avtorice oziroma avtorja znotraj njega. Spomnimo se denimo Detelovega pisanja o kulturniškem fevdalizmu – gorje tistemu, katerega druga knjiga izgleda drugače kot prvenec, če samo rahlo karikiramo. To ima učinke na same prvence. V njih se avtorice in avtorji pogosto trudijo priličiti se obstoječim koordinatam polja in se navezati na ugledno avtorsko referenco ter, seveda, pri tem biti nekako skromni, še ne prevpraševati teh svojih referenc. Pri Urški Kramberger vse skupaj deluje veliko drugače.

Kar seveda ne pomeni, da ta poezija nastaja v vakuumu, ločena od tokov sodobne slovenske poezije. Ravno nasprotno, poetiko Orjaškega gobca globusa je mogoče takoj prepoznati kot umeščeno v svoj prostor in čas. V njej se zelo izrazito spletata dve smeri, ki si znotraj polja v osnovi stojita nasproti: izpovedna narativna poezija in jezikovna poezija. Pesmi imajo v glavnem obrise tipične samorefleksivne, izpovedne pesmi, včasih tudi dnevniškega zapisa, kar je oboje stalna praksa v polju; vendar so ti obrisi realizirani skozi skrajne jezikovne subtilnosti, v katerih se pripoved razgubi oziroma je transformirana v poezijo, ki zahteva bralske tehnike druge vrste.

Jezikovna materija pogosto deluje na naslednji način. Posamezna pesem, ki bi morala biti enovita mala pripoved, je naseckana na določene sklope semantičnih zgostitev. Te operirajo po notranji logiki, povezane s hitrim tokom glasovnih povezovanj - ki bi se jih najbrž dalo izločiti z natančnejšim lingvističnim postopkom - pri čemer iz teh glasovnih povezav vznikajo določene podobe. Vendar ne gre za podobe, ki bi jih intuitivno poimenovali “harmonične”; te podobe so z veliko natančnostjo nedokončane, ostajajo odprte. Preden bi se zacelile, gre tok pesmi naprej. Naredi določen neintuitiven preskok, pesem prelomi.

Vendar se podobe, kar je zelo zanimivo, potem pogosto vračajo k sebi čez nekaj pomenskih sklopov. Tako se lahko denimo neka podoba z začetka pesmi dopolni pri koncu pesmi in pomenski sklopi so tako povezani. Na ta način dobimo pesmi, ki so multiplicirane, ki tečejo v različnih smereh, so nelinearne. Čeprav so pisane v prvi osebi ednine, ima pesemski subjekt v njih mnogo obrazov, razvrščenih po površini pesmi. Tako je mogoče reči, da reference na kubistično slikarstvo, ki se pojavljajo v knjigi, nikakor niso naključne.

Vendar pa tu ne gre za popolno razsubjektenje. Ravno skozi ta proces naknadnega povezovanja, v katerem se pesmi zaokrožajo kot pesmi, torej samostojni teksti, pesemski subjekt vztraja, a nedoločen – razpršen v nelinearnem časovno-prostorskem sklopu. Njegova dinamika gre v dveh smereh; kot celota predstavlja nekakšno posodo, sestavljeno iz črepinj subjektivnosti, ki so povratno za to celoto nujne.

V vsem tem lahko vidimo unikatno pesniško strategijo. Če narativna pesem poteka linearno in teži h kulminaciji, navadno v kakšni poanti, ki vse skupaj razloži, potem se skozi svojo nelinearnost ta poezija temu dobro upira. Vseeno pa ne ubira diskurzivnih poti, ki bi skozi jezikovno poezijo mistificirale, ki bi izvenjezikovno stvarnost vase srkale z namenom nereflektiranega širjenja, v katerem bi se pesemski subjekt razpustil v nediferenciranem stvarstvu; prej kot za eksplozijo gre tu za implozijo pesmi. Zato lahko rečemo, da gre tu za izrazito nepatriarhalne postopke.

Ker pa subjekt še vedno ostaja pri sebi, kljub razgradnji njegove stereotipne oblike, ne gre za mračno poezijo. Izrazito je igriva in vesela, svetla. Zato tudi kadar v njej nastopa otroški subjekt, ta ni infantiliziran z namenom omamljanja, premikanja pozornosti s poezije, temveč nas vanjo še dodatno pritegne, v njeno igro vabi, da nas popelje do vseh njenih skritih kotičkov. V tem pogledu je njen učinek nekoliko paradoksalen; kljub vsej tej svetlosti in igrivosti je zaradi mnogih dimenzij, ki jih vsebuje vsaka pesem, zelo zahtevna. Zahtevnost ni v zapletenem načinu rabe jezika kot takem, temveč v naporu vzdržati njeno dialektiko celosti in ne-celosti, njeno drugačno, neintuitivno časovno-prostorsko konfiguracijo.

Navežimo se na začetek naše kritike. Paru narativno – jezikovno bi najbrž lahko dodali tudi par eksplicitno politično in politično v postopkih, ki ga v svoji teoriji detektira in analizira Miklavž Komelj. Tukaj si eksplicitno izražena prepričanja in političnost postopkov samih ne stojijo drug nasproti drugemu, ne rušijo pesniške forme.

Na nek način torej Orjaški gobec globusa združuje nekatera od glavnih protislovij slovenske sodobne poezije. Ta združitev deluje, vendar ne skozi pomiritev, temveč skozi ohranjanje protislovij. Učinkuje ravno obratno od načina, na katerega je pričakovano, da bo učinkoval prvenec, za katerega pričakujemo, da bo pomirjal, tudi če mu pripisujemo generacijski prelom. Če ne zanikamo relevantnosti kategorije prvenca kot takega in ji pripišemo neko bolj produktivno vlogo znotraj literarnega polja, potem lahko rečemo, da je Orjaški gobec globusa prvenec, kakršnega si želimo, ki pretresa. Izven te vloge pa je seveda odlična knjiga poezije.