ti, ki tvoriš harmonikarske vzgibe

na poti do jaza,

vzgibe, ki jih ni mogoče pretrgati,

vse, kar je lahko oddaljeno od jaza –

tvoja drugoosebnost,

peče.,

 

nekje tehnozrcali neka kitica v neki še frišni knjigi Dvovid Muanisa Sinanovića. Nepretrgljivost vzgibuje drugoosebne transharmonične tvorbe, jazovanje se ne pusti pretentati pekoči razmasturbaciji samega sebe – svoji garanciji za neoobstoj. A brez skrbi. Saj se malo nižje spari, razpari, prepari.

 

frčiš, zamaknjen. sotrpin,

v planini hropeš kot dah,

dihan za prestrego dobrih

želja, goltan

v me-on – te-on,

v tebe-jaz.

 

Neprikrito prekrivanje sklonosebja.

 

Ja, kot ponavadi smo se spet kar fuknili not, ne da bi se prepričali o plitvini, globini in prežečih predatorjih, kar bo pa bo. Kaj pa češ. Kar vendar ni nič, česar nismo vajeni, in tudi do bukve je še najbolj pošteno oz., ker ponavadi nimamo ne vem kakšnih poštenih namenov, bukva se do nas vede z isto žlahtno brezobzirnostjo. Avtor, naslov, Karmen, pomembne oblike in prvi razdelek, Zrcala. Prvi verzi.

 

V kožicah med prsti

sem skrčen

v embrionalni gubi

objemal polprihodnosti rodu.

 

Hja, poezija ni modus spodobnosti. Ultimativna barbarskost je nemara nekaj v njeni srži, da lahko brez bontonov prži.

In kaj, kako, koga, zakaj, kdo? Tisto, čemur pravimo lirski subjekt, poezijski, pesemski jaz se le redko, če sploh, izrodi iz teh kožic med prsti, embrionalnega stegovanja, rodovnikov, rodilnikov rezalnosti ali raje ne izvija se iz oprijemavajna prerazraslih nelagodij. Slednja so njegov futr, sestavljane oz. razstavljane molekule, pretapljana glina. Prepraševan prah. V sosledju lepljivega, a odpornega izrekovanja, preverzno tuhtajoče logike.

 

sončna svetloba, uporabljena

kot papir za poliranje.

noži, obrušeni na mojih vzvalovljenih

licih. moj obraz, ki se tanjša v progo,

njegov slalom skozi Stvarnost.

 

Jebeno šmirglanje, brušenje, podtaknjena predpostavka Stvariteljstva in ta čezse razrezljiv obraz, glas, jaz jaz. Zgoščenost pričujočega pomenjenja, ki se razblinja ob razstavitvi. Je stvar vsota svojih delov? So deli razlika stvaritve same s sabo? Najprimerneje je po teh verzih praskati, ker sami kraspajo s svojimi naostrenimi kremplji, šalamunovskim melosom in nepočelnostjo ontološke diference. Ali kaj. Nič kaj. Kaj nič. Nek nekaj. Toksična konkretnost.

Kakor mi že najbolj paše se križati z njo, menda ne more škoditi, če pred popolnim padcem v poeonanijo opozorim na nekatere, da ne rečem neke modalnosti avtorjeve špure. Kaj ima nespremenjen okus? Kako smo že rekli?, verzi mesijo po lastnem drobovju, njihovi nad ali raje subpomeni oz. kar sprepletene pomenske sence se vlečejo in vlačijo v nelagoden nedogled. Uf, težke besede. In v pričujoči knjigi niso nehale veljati. No, naj omenim še nekako šaljivost. Vendar iz slednjega zaveje nekaj drugega, neki v tej liniji še nepeti glasovi. Naj jih nekako nakažem.

Prva bi bila jezikovna nadgradnja. Najočitnejša je besedotvorna kreativnost, ki izdrkuje hiper parjenja novotvorb oz. precizneje krepkih jezičnih mutantov. Zveze, glagoljenja, sprege samostavljenih pridevkov, pridevnikujočih samostalnikov, predložnih klanj etc. so magnetizirani vsakemu kolikor toliko občutljivemu na jezik. Ta je tu občutno vzšel in se razrasel po tej novi knjigi.

Dalje bi bila tu recimo temu skrajna konkretizacija siceršnjih težko konkretljivih, oprijemljivih zvez, in sicer v popolni razkonkretizaciji v – nekost, kar najbolj izbruhne v pesmi

 

Neko,

neka vleka;

nekost nasploh …

in že radost časa, ki je nek …

…čez želodec, naluknjan od ljubezni,

pritakajo neke reke za dušenje,

se pravi nekaj …

v presledju nekih preskokov …

v nekem kopju, vrženim čez hrib …

v nekem telesu,

napetem kot lok …

 

Poslednja sodba tega, njegovo razrahljanje, razpustitev, dovršitev v nekaj? Neka nekost nekuje nekaj nekajšjega z nekakšno nekogaršnostjo. Pogled niča? Rekel bi, ravno nasprotno. Kajti je – kaj? – je tako in tako nekako,

razen v Njem.

 

samo Njega se bojim,

v najmilejšem, najbolj

neustrašnem in največjem

strahu.

 

To bi bila poleg jezikovnega kvasa slednjič druga najočitnejša doslejšnja nevidenost. Govorjenje, pesnjenje z Njim, skoz Njega. Zaradi Njega? Njegova njegovost ni imenovana, zato je toliko bolj namenskejša in precizna. Tukaj neka, ta poezija zapopada religiozni ali religiznirajoč diskurz. Nič novega za naš kulturni okoliš, ki mu neko religiozno pesnikovanje ni tuje, kar bi bilo tu vredno premisleka, je specifičen modus, lahko bi ga označil ne za religiozno pesnjenje, temveč za pesnjenje religioznosti. Ne čaščenje, temveč mišljenje.

Ne gre za regresijo, niti progresijo, prej za poskus misliti oz. pesniti religijskost v njenem duhu, misli, zapopasti njen Geist. Morda sta prevelika prizadetost in neprizadetost za verske reči povzročili pozabo na dejstvo, da je slednja tako ali drugače eno velikih človeških duhovljenj, tudi če ne več dominirajoče. A ne bom se vtikal dalje. Raje grem nazaj brat, pisat.

 

strah, ki jih preplavi (te rove),

potencira radost

in stopnjo

rojstne maske.

 

(gimme hope, Joanna.)

 

Rovljenje je nepreplavljivo maskirano z rojstvom, naj Joana še tako kljubuje upu in strahu. Dvovidno vodovje se zrcali med curljajočimi sifonskimi vozli, med njihovim pnenjem proti podnebju me šamarijo verzni zidovi.