Pravkar ste slišali povprečno reakcijo recenzentke na zgodbe Arjana Pregla iz zbirke Dolga zgodba, ki je letos izšla pri založbi LUD Literatura. Zakaj? Pojdimo po vrsti. Zbrane kratke zgodbe so aforizmi, ne daljši od ene strani, najdaljše zgodbe pa premorejo tri. Lahko bi trdili, da gre za lahko čtivo. Srečamo se s kratkimi, kratkimi zgodbami, humornimi twisti, sproščenim jezikom, preprostimi stavčnimi strukturami in lahkotnimi temami. Pa vendar, prvoten nenavdušeni izdihljaj ni bil posledica napačnega branja zgodb, saj se kljub svoji lahkotnosti izkažejo za precej večji zalogaj, kot to narekuje zgornji opis.

Zakaj se tako lahkotno zastavljena zbirka izkaže za naporno branje? Sprva se moramo zavedati, kdo sploh je Arjan Pregl. V prvi vrsti je slikar – akademsko šolan ustvarjalec dvodimenzionalne umetnosti, podkrepljene s prevpraševanjem modernističnega projekta vpraševanja lastnega medija. Na njegovih slikah lahko pogosto vidimo podobe iz medijske kulture, med njimi Pujso Pepo, Hello Kitty in Shreka, največ slik pa nas skuša nagovoriti s pretirano izpostavljeno ploskovitostjo in živimi barvami. Pregl ustvarja ironične kritične komentarje o splošni družbi in politični klimi danega trenutka. Na njegovih slikah nemalokrat vidimo naslikane tudi besede in ločila, manjša sporočilca, s katerimi nas opozarja na to ali ono aktualno temo.

V drugi vrsti pa je provokator. Njegova izvrstna internetna prezenca mu omogoča, da s svojimi humoresknimi intervencijami buri duhove predvsem ljudi s konservativnimi nazori, obenem pa tudi sam postaja objekt posmeha zaradi svojega pretirano sodobnega umetniškega delovanja. Moramo se namreč zavedati, da čeprav gre za visoko umetnost, lahko govorimo o provokacijah v obliki slike, ki očesu, vajenemu klasične lepote, pač niso privlačne. Med njegovimi glasnimi kritiki najdemo visoke politične predstavnike, kot sta Mojca Škrinjar in Alenka Jeraj, poslanki Slovenske demokratske stranke, pa tudi vrli psihoanalitik Roman Vodeb neredko kaj čivkne o Preglovi umetnosti. Hkrati lahko govorimo tudi o sami prisotnosti Pregla na družbenih omrežjih – nedvomno ni zamuditi polemik z Miklavžem Komeljem, ki se večkrat vnamejo v komentarjih objav tako enega kot drugega.

Čemu opisujemo Preglovo slikarstvo in njegovo online družabno življenje, če pa naj bi v Kosilu nekega molja govorili o literaturi? Za razumevanje geneze tovrstne zbirke kratkih zgodb, kot je Dolga zgodba, moramo razumeti, kako je ta nastala. Prav provokacije, kot jih Pregl uporablja v slikarstvu, se širijo v njegovih pisanih sporočilih – primarno na Twitterju in Facebooku. Igro s podobami nadomesti igra z besedami. Tako smo lahko v preteklem mesecu prebrali naslednje objave: “Osebnost leta, osebnost pade”, “Nekateri uporabljajo balzamični kis, a Monica Lewinsky”, “Vsi so videli hudiča, le Merkel Angela”. Te nekajbesedne objave so Pregla več kot očitno prepričale, da je naslednji korak gotovo nekoliko daljšega formata. Mini kratke zgodbe.

Dolga zgodba je druga zbirka kratkih zgodb, ki jo je Arjan Pregl izdal pri LUD Literaturi. Že v prvi – O Ženski, ki ni hotela z balkona – smo lahko brali precej podobne aforizme. Vse Preglove zgodbe, tako nove kot stare, ohranjajo isto formo, ki nas skuša prepričati z zadnjim, poantiranim stavkom. In vse skušajo biti zabavne. Vendar nas le redka uspe prepričati v lastno humornost, preden bi nad njo lahko obupali in jo videli kot naporen odraz humorja nekega kulturnika.

V vsako zgodbo smo vrženi nekje na sredo, kot se za aforizme spodobi. V njej ne moremo najti orientacije – kje se dogaja, kdo so sploh protagonisti, kaj je smisel prav teh besed, vrženih na papir – dokler ne pridemo do končnega punch lina, skozi katerega se nam zgodba razjasni. Pa tudi tedaj ni nujno, da razumemo, zakaj sploh obstaja. Zaključki tako postanejo pretirano poantirano bistvo vsake zgodbe, zato bralci izgubimo upanje, da bo kakšna zgodba prinesla kaj novega. Večino lahko razumemo kot provokativno preobrazbo vsakdanjih in nekoliko manj vsakdanjih, prej bizarnih situacij.

Poantirani zaključki posegajo po besedni igri, ki jo Pregl v vsej svoji veličini prikazuje tudi na svojih družabnih omrežjih, včasih pa nas preseneti s pomenskim zasukom zgodbe. Ko že mislimo, da zgodba vodi v eno smer, nas zadnji punch line preusmeri v popolnoma drugačno razumevanje celote: tako moški ni ubil ženske, temveč na tleh gleda zgolj barbiko, Franci se ni ubil, temveč zgolj kuha mulo, zanemarjen moški svoji uglajeni dragi z izbranimi besedami zjutraj vošči lep preostanek dneva, ona pa mu zgolj zakliče: “Čauza, stari, later.” Igra z besedami in iskanje nepričakovanega konca je torej zgolj razvlečen projekt, ki se je rodil na spletnih omrežjih, slučajno pa je našel založniško hišo. Aforizmi ostanejo le to, kratke šale, ki ne presegajo same sebe. Ne prinašajo vstopa v poglobitev katere izmed predstavljenih tem, saj delujejo preveč trivialno. Po približno dveh smo jih naveličani.

Kratke zgodbe Arjana Pregla so del celostne podobe umetnika, ki jo ustvarja in javnosti komunicira umetnik sam. Prav vsa kulturna dejavnost Pregla je lahko razumljena enovito in kot del enega velikega gesamtkunstwerka. Tako je skoraj vseeno, ali gledamo Preglove slike, čekiramo njegove poste na Facebooku ali beremo njegove kratke zgodbe. Vse lahko razumemo kot rahlo humorne intervencije v družbeno tkivo, ki so bolj ali manj uspešne. V primeru njegovih zgodb bi lahko rekli, da gre za manj učinkovit poskus. Morda bi bilo bolje, da bi se Pregl oklepal prej čopiča kot peresa. Tako kot si recenzentka po prebranem želi, da ne bi posegla po literarni kritiki, temveč bi ostala pri likovni.