Mirt Komel se veliko ukvarja s pojmom dotika. Kot poudarja, je tip zanj zanimiv, ker v primerjavi z vidom ali sluhom pri dotikanju ne gre za popolnoma enosmerno dejanje. Tisti, ki se dotika, je hkrati tudi ta, ki je dotaknjen in obratno. To misel je poudarjal v dveh svojih skorajda identičnih filozofskih delih: Poskus nekega dotika in Sokratski dotiki. A filozof se je lani odločil, da bo napisal roman. Naslovil ga je Pianistov dotik, vendar, ker v njem ni mogel spet pisati o Platonu in Merleauju-Pontyju, se je tokrat odločil, da bo vir njegove inspiracije sam Glenn Gould.

Ime Glenn Gould je verjetno znano vsem poslušalcem klasične glasbe. Čudaški kanadski pianist, ki je znal brati note že pri treh letih, je bil poleg pianistične genialnosti in izvirnih interpretacij J. S. Bacha znan tudi po tem, da je sovražil in kritiziral javne koncerte nasploh. Zanj se glasbena virtuoznost s tem, ko je potisnjena v institucionalizirane koncertne dvorane, lahko prehitro vpne v polje političnega in s tem izgublja svojo larpurlatistično razsežnost. Glasbenik je tako zastrupljen z nenehno željo po tekmovalnosti in ugajanju apatični publiki, ki se klasičnih koncertov udeležuje z namenom, da bi ohranila svoj ugled in pozicijo v družbi. Glenn Gould je zato pri enaintridesetih letih prenehal z javnim nastopanjem in se uporniško zaprl v svoj glasbeni studio.

Komel ime Glenn Gould v svojem delu spremeni v Gabrijel Goldman, kraj dogajanja pa prestavi iz Kanade v newyorški Brooklyn. Bralec se skupaj z Gabrijelom znajde v bolnišnici, kjer protagonist brska po svojih spominih. Od tretjeosebnega pripovedovalca izvemo, da je bil Gabrijel nenavaden otrok, poln mističnih značilnosti, ki ga je mama navdušila nad glasbo. Ko se je mladi čudak skupaj z njo preselil k dedku, mu je ta nudil učne ure klavirja in kmalu v njem odkril neverjetno nadarjenega pianista. Kljub svoji hibi, momljanju med igranjem, je bil Gabrijel na konservatoriju kmalu opažen in je zato lahko hitro razvijal svoj glasbeni talent. A po spletu dogodkov protagonist kar naenkrat ugotovi, da se ničesar več ne more dotikati, saj se mu vsakršni stik grozno gnusi. Prav zaradi tega se onesvesti in znajde v bolnišnici, kjer zaman iščejo vzroke za njegovo nesrečo.

Roman je sestavljen iz dvanajstih poglavij, ki že s svojimi velikopoteznimi naslovi namigujejo na patetičen ustroj zgodbe. Avtor z uporabo velikih besed, kot so solipsistična solaža, guturalni akcent, paronomazične podobnosti, ne pove skorajda ničesar. Nenehno se ustavlja pri dolgoveznih opisih prostora in občutkov, ki se ne uspejo zliti s tokom zgodbe. Z uporabo vzvišenega sloga išče način, kako ubesediti tako abstraktni doživljaj, kot ga v človeku vzbuja glasba – a mu žal tudi to zaradi uporabe neizvirnih metafor spodleti. Poleg tega skuša v popolnoma realistično pripoved vključiti elemente mističnega. Mladega pianista namreč kar naprej obiskuje skrivnostni Dajmon, v podobi, kot ga je bil leta 1890 naslikal Mikhail Vrubel. A želja, da bi lahko spojil mistično z realnim, se v romanu ne uresniči. Nadnaravno tako ne najde prostora v realnem in v romanu ostaja v popolni odtujenosti od vsebine.

Poleg tega želi Komel bralca nenehno poučevati; imena filozofov, kot so Immanuel Kant, Theodor Adorno, Sigmund Freud … so vseskozi prisotna, čeprav se ne vklapljajo v organsko celoto romana. V delu so prav tako nanizana še imena grških bogov in mitoloških bitij, kakor da bi šlo za pregled grške mitologije in ne za literarno delo. A kljub vsej avtorjevi poučenosti je Gouldova kritika politizacije glasbe v romanu le nakazana, do pravega izraza pa ne pride.

Seveda bi lahko ob prebiranju Komelovega opusa ugotovili, da je seznanjen z različnimi zgodovinskimi pogledi na pojmovanja dotika in jih skuša vključevati tudi v svoj prvenec. Pianist v romanu nelagodje občuti predvsem ob pogledu na večkrat omenjenega Dajmona, kar spominja na Platonove dialoge. V njih je namreč poudarjeno, da se duša lahko dotakne resnice le, ko se popolnoma osvobodi telesnosti. Tudi protagonist se na nek način želi znebiti telesa, v katerega je ujet. Strah pred dotikom je namreč metafora za strah pred telesnim kot takim, saj je telo navsezadnje medij, ki posreduje dotik. Morda Gabrijel želi odstraniti vso mesenost, ki ji je podvržen, ter se povzpeti na neko višjo raven duhovnega. A kaj, ko je za pianista dotik tisti, ki omogoča njegovemu duhu, da se izrazi. Je namreč nujen pogoj, da lahko mehanizem klavirja sploh zaživi.

Takšna interpretacija se za koga sliši zelo obetavna, a je v romanu podana zelo suhoparno. Gabrijel opisuje strah pred dotikom z geometrijskim pojmom tangente, to pa je le ena od mnogih matematičnih in filozofskih primerjav. Roman postane preveč didaktičen, protagonistova osebnost pa na račun tega postane enoplastna in neprepričljiva.

A vendar na koncu roman doživi preobrat. Gabrijel Goldman rešitev iz lastne zagate najde v komponiranju, s katerim svojo dušo uspe rešiti iz telesa, v katerega je ujeta. Ker je bil Gould bolj znan kot pianist in ne kot skladatelj, lahko v tem momentu najdemo nekaj izvirnosti, vendar je ta bolj rezultat malo bolj vsebinskega posega v biografsko strukturo.

Vseeno je na tem mestu pomembno poudariti tudi to, da je tesnoba Glenna Goulda izhajala iz hipohondrskega strahu pred okužbo; virtuoza so najbolj mučili visok pritisk, klice v zraku in strahotna želja po sterilnosti. Vse te značilnosti ne zmanjšujejo njegove genialnosti, je pa zato pisanje o genijevi duhovni vzvišenosti in telesni osvobojenosti morda preveč klišejsko.

Komelov romaneskni prvenec Pianistov dotik, izdan v Novem mestu pri zložbi Goga, je slab poskus teoretika, ki se je odločil, da bo postal še romanopisec. Če avtor v delu Poskus nekega dotika v uvodu zapiše, da je: »Govoriti o dotiku nemara veliko težje kot dotakniti se nekoga z besedami«, se je očitno zavedal težavne naloge, ki si jo je zadal. Navsezadnje je Komel veliko boljši v pisanju o dotiku kot pa v tem, da bi se s svojimi besedami koga zares uspel dotakniti.