Pred poletjem sem zasledila Beletrinino novost, za katero po opisu nisem takoj dojela, kam jo umestiti – med knjige, stripe ali kombinacijo obojega. Po recenzijski izvod sem odkorakala v knjigarno na Novem trgu in pobrala trdo uplatničeno knjigo oziroma grafični roman, ki je nastal izpod peresa oblikovalke in ilustratorke Samire Kentrić. Takoj je treba povedati, da gre za avtoričin prvenec, ki je že pobral eno nagrado in sicer knjižno nagrado Motovun International Book Award 2015 v kategoriji Special Award – Society & History. To mednarodno nagrado je leta 1977 v hrvaškem Motovunu zavoljo spodbujanja mednarodnega literarnega sodelovanja ustanovilo profesionalno združenje založnikov Motovun Group Association.

Kentrić je umetnica, ki je s svojim grafičnim romanom Balkanalije - odraščanje v času tranzicije dodobra izčrpala svojo avtobiografijo. Skozi lastno zgodbo je podala in osvetlila življenja nevidnih ljudi - delavcev oziroma ekonomskih migrantov in njihovih potomcev v Sloveniji.

Kentrić ima izjemno talentirano roko za risbo, obenem pa zna z besedami podajati zgodbo. Iz načina, kako je oboje združila v pričujoči publikaciji, pa je razvidno, da lahko oba talenta naprej razvija tudi ločeno. Temu dodajmo še, da je pričujočo publikacijo oblikovala sama. Tako je jasno, da beremo roman zrele in multitalentirane avtorice, ki si ne dovoli naključja.

Odraščanje v času tranzicije je torej ilustrirana avtobiografija, premočrtno podana in zaključena s politično angažiranimi ilustracijami. Ob jedrnatem tekstu se pretaka s simboli gosto nasičena risba. Gre za preplet komentarjev sodobne družbe ter časa, v katerem smo odraščali, ga premišljevali, torej časa, ki nas je formiral in definiral, saj je prinesel spremembe, na katere nismo imeli nobenega vpliva. Spremembe, na katere smo morali biti pozorni, ker so se v teh zanimivih časih ne le dogajale nekje drugje, pač pa so se nas direktno dotikale. Na ta način so oblikovale miselnost cele generacije, rojene v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Samira je odraščala v tradicionalni delavski družini, priseljeni v Slovenijo iz ekonomskih razlogov. To so bili časi veliko pred osamosvojitvijo, pred vojno in pred obnorelostjo z nacijami. Takrat so se selitve dogajale znotraj iste države, delat se je hodilo začasno in čakal se je trenutek vrnitve v rojstni kraj. Ko pa so delavci pošteno odgarali svojo dobo in se upokojili, se mnogi, med njimi tudi avtoričini starši, niso imeli več kam vrniti. Nikamor niso pripadali in so ostali – ne da bi si tega kdaj dejansko zaželeli.

Pripadniki nove generacije so svojo zgodbo za razliko od svojih staršev pisali sami. Svoj prostor iz delavskega mikrokozmosa so si prigarali predvsem s premišljanjem oziroma študijem in znanjem. Usoda obojih pa je, da so doma v vsaj dveh domovinah, v Bosni in v Sloveniji, ter da so obenem v obeh državah tujci.

Odraščanje v zanimivih časih je zagotovo med težjimi nalogami v otroštvu. Takšni časi niso mirni, paradigme se spreminjajo. V mikrokozmos delavske družine, začasno priseljene zaradi dela, se počasi prebija dejstvo dokončnosti oziroma ostanka, ker poti nazaj več ni.

Ko družina leta 1992. oddide v Bosno na pogreb oziroma na dženazo starega starša "dide", in se dan kasneje vrne v Slovenijo, se meje zaradi izbruha vojne dokončno zaprejo. Družina Kentrić se lahko le sreči zahvali, da niso delili usodo ostalih vaščanov, malo za tem pobitih na dvorišču osnovne šole. Seveda je risba ob tej zgodbi vreščeča. Nad gorečimi baklami, ki so okraševale grb in zastavo bivše skupne države, vpije obraz znan s slike Krik Edvarda Muncha, ogenj, pred katerim bežijo prestrašeni otroci, pa se širi čez bosansko preprogo.

Kentrič je najbrž stežka, a vendarle brez patetike uspelo narisati življenjske udarce in lome. Beguncem, začasno nastanjenim v njihovem stanovanju, na čela nariše tarče. Enostavno, precizno, neizogibno. Takšna je njena risba. Samo po sebi umevno in ljudsko razumevajoče je, da bodo vhodna vrata ob beguncih narisana odprta.

Tako so tudi Balkanalije podane odprto, iskreno, pristno in z vpogledom v intimo paralelnega kozmosa, ki obstaja v tej deželi. Vojno je avtorica resno karikirala skozi karikature, podobne tistim iz Feral Tribuna, legendarnega splitskega tednika, avtor katerih je bil Alem Ćurin. Podobna ironija, cinizem, boleč vpogled v resničnost trenutka.

Fragmentov vojne, ki jih sama ni doživela, oziroma jih ni niti videla na televiziji, ampak je zanje le slišala, ni narisala. Če so pomembni, so pač napisani. Sicer pa svojo zgodbo podaja v fragmentih, ki pa so sočno, polnokrvno in spretno narisani. Všeč mi je njen realistični risarski slog, saj v takšni avtobiografski publikaciji ustvarja občutek, da avtorica ne laže. Da svojo zgodbo poda oguljeno do kosti. Tako vzbudi emocije, a jim ne dovoli, da se razplamtijo, niti da prehitro utihnejo.

Pri romanu, kot so Balkanalije, je seveda pomembna oblikovna forma. Tako se pisana beseda koncentrično razširja vsaj do konca strani, na kateri je napisana, ali do konca naslednje. Strani so kar velike, format vsake je horizontalno postavljen A4 list in avtorica obravnava dve strani kot diptih. Torej se knjiga bere čez in povprek z leve na desno in nazaj. Besede in risbe se komponirajo v popolno misel, nakar obrneš naslednjo stran in padeš v novo misel, razširjeno oziroma strnjeno čez naslednji dve strani. Platnice so izjemno trdne in debele - hranijo nekaj dragocenega - intimno izpoved odraščanja na Balkanu v času tranzicije. To pa ni mačji kašelj.