Odtenki tujstva

»Pisati v tujini pomeni, da gledaš isto nebo, isto sonce, iste zvezde, isto luno kot domačini, da dihaš isti zrak, da si podvržen isti naravi, ne pa tudi istim deželnim zakonom.« 

Tako je v nekem eseju zapisal na Dunaju živeči bolgarski pisatelj Dimitré Dinev. Kot nakaže že citat, bi njegova dela lahko umestili v takó imenovano migracijsko literaturo poznega dvajsetega stoletja. Tovrstna književnost je v zadnjih desetletjih doživela razcvet predvsem v nemškem govornem prostoru, ki je pribežališče mnogih migrantov. Mednje sodi tudi Dinev, ki ga v slovenščini beremo prvič. Zbirka njegove kratke proze Luč nad glavo je leta 2022 v prevodu Tine Štrancar izšla pri založbi Lud Literatura. 

Prevod otvarja zgodba Spremenljivi tuš, ki se odvija v času propada realsocialističnega režima v Bolgariji. V njej avtor začrta glavne motive zbirke – begunstvo, tujstvo in tranzicija v novo politično ureditev prežemajo življenja likov v vseh zgodbah. Propad političnega sistema vrže življenja likov iz ustaljenih tirov – zapirajo se tovarne, brezposelnost in revščina pa naraščata. Čez noč so primorani spoznati in sprejeti nova pravila igre, vendar jim to nikoli zares ne uspe. 

Tako v Spremenljivem tušu beremo zgodbo Stójana Vétrêva, ki mu negotovost prehodnega obdobja ponudi priliko, da postane spreten goljuf in si z umazanimi posli izboljša gmotno stanje. A ko se nekega dne s prijateljem Trôjanom zapleteta v posel z ukrajinsko mafijo, sta primorana ponikniti. Stojan si že tretjič spremeni ime in odpotuje v tujino, ob vrnitvi v Bolgarijo pa zaradi odtujenosti od lastne identitete pristane za rešetkami psihiatrije. Trojan pa v vnemi, da bi postal neprepoznaven – in tu se bralki zatakne – spremeni spol. 

Distanca, s katere tretjeosebni pripovedovalec zapisuje zgodbe, omogoča komično plat naracije. Humornost utrjuje s stopnjevanjem zgodb do absurda, vendar mu občasno spodleti in nam namesto z vrhuncem postreže z neslano šalo. Tako se v zgodbi Spremenljivi tuš zgodi transfoben moment, ki naj bi bil komičen, pa ni. Pušča namreč vtis, da je lahko sprememba spola pač sredstvo potuhe pred posledicami lastnih dejanj.

Zaradi nelinearnega redosleda zgodb se bralka, ki ne pozna politične zgodovine Bolgarije, še manj pa njenih implikacij za življenja Bolgarov, zlahka zmede. Toda vsakič, ko si že skoraj očita nerazgledanost, Dinev ponudi razlago. Pogosto jo vpelje s sprva banalno zgodbo, z nekim mikro prizorom, ki pojasni okoliščine življenja likov. Tako torbica iz človeškega usnja, ki jo je iz kože ljubimkinega partnerja in njegovih kolegov ustrojil ljubosumen oficir, v istoimenski zgodbi prehaja iz ene generacije v drugo. Ljudje, ki z njo rokujejo, so različnih ozadij, kar kontekstualizira vsako prejšnjo in vse naslednje zgodbe. 

Sicer pa nam zgodovine ni treba poznati, da bi vsaj posredno določala koordinate naših življenj. Avtor to poanto v zgodbi Torbica ponazori z nadrealističnim zaključkom, v katerem se tretji lastnici torbice prikažejo duhovi vseh oskubljenih mož. Nadrealistični narativni vložki nekatere zgodbe razgibajo, spet v drugih so odveč. »Pa dobro, no,« izdihne bralka, ko se v zgodbi O morskih psih in glavah skozi dolgo digresijo v zgodovino mita o transcendentalnem morskem psu prebija samo zato, da v dveh povedih ob koncu razbere psihozo zdelanega brezdomca.

Dinev nasproti življenju likov v Bolgariji postavi izkušnje migrantov, ki so bodisi v želji po boljšem življenju bodisi na begu pred posledicami svojih zločinov pobrali pete v tujino. Večina protagonistov se tako znajde na Dunaju – kraju, kamor je pred leti migriral tudi avtor. Zgodbe, kot je recimo Spas spi, so prežete z revščino, iskanjem dela in ustvarjanjem gastarbajterskih skupnosti, v katerih tujci drug drugemu nudijo podporo. Odlika teh zgodb je, da nikoli ne zdrsnejo v klišejska pomilovanja migrantov, ki brez naključne prijaznosti domačinov pač ne bi zmogli. Prav tako jih ne vzpostavlja kot nosilce avtentične izkušnje manjšinskega življenja napram brezvsebinskemu življenju nosilcev večinske pozicije. Ravno obratno – ne da bi trivializirala živete realnosti tujca, sta v zgodbe spretno vtkana humor in ironija. 

Oboje – torej humor in ironijo – krepi hiter pripovedni ritem, ki ga avtor doseže s kratkimi in odsekanimi povédmi. S ponavljanjem neke besedne zveze ali pridevnika pogosto gradi tempo, ki ga ob vrhuncu zgodbe grobo prekine in s tem ojača poanto. Mimo tega je jezik, ki se ga pisatelj poslužuje, dokaj preprost, skoraj pogovoren. Zato toliko bolj izstopajo trenutki vznesenosti, na primer: »Imel je dušo, ki je bila opustela. Ljubica jo je pomendrala, žena pa zdolgočasila. V njem sta bila samo še pesek in pepel«. Ker so takšni primeri v kontrastu s splošnim avtorjevim slogom, dajo občutek distanciranosti od likov, zgodbo pa napolnijo z ironijo. Občasno pa dinamičen tok pripovedi prekine nekoliko štorast prevod. Bralka se zaradi povédi z neobičajnimi stavčnimi strukturami nemalokrat ustavi, kar jo v nadaljevanju prisili v ponovno lovljenje ritma. Zdi se, da je prevod mestoma preveč dobeseden in prehod iz nemškega v slovenski register posledično ne uspe. 

Kljub šibkemu prevodu in nekaj ponesrečenim zaključkom pomeni brati Dineva spoznati fragmente njegovega življenja. Da je njegovo delo postalo dostopno v slovenščini, je moral najprej skozi migrantska taborišča na Dunaj, spati na ulici, v parku, na zavodu iskati delo. Podnevi je kopál, žagal, klesal, pométal ulice, ponoči pa pisal. Brati Luč nad glavo tako pomeni listati skozi vse odtenke tujstva. 

Luč nad glavo je iskala vajenka Hana.

Fotografija: LUD Literatura