Pesimizem ali najboljši vseh svetov

Recenzija izdelka
23. 2. 2021 - 13.30

Soočenje z lastno preteklostjo, kamor menda sodi zgodovina lastne države, naroda ali katere izmed preostalih namišljenih skupnosti, utegne marsikaterega posameznika neusmiljeno udariti v želodec. Številni soldati in civilisti povojnih Nemčij so se bili primorani spogledati s krivdo, ki sta jim jo na ramena naprtila zmagovalna Vzhod in Zahod. Po koncu vojne so mesta čez noč preplavili transparenti s slikami umrlih v koncentracijskih taboriščih, ki so državljane padlega Tretjega rajha soočali s soodgovornostjo za nečloveški zločin. V takšnem vojnem in povojnem okolju so pognale korenine globokega pesimizma, ki ga je izpovedal in večnosti vtisnil avtor danes obravnavanega dela.

V tokratni oddaji kósimo nabor treh del nemškega povojnega avtorja Arnolda Schmidta, ki so v izvorni nemščini izhajala med letoma 1949 in 1953. Zbirka z naslovom Leviatan, Priseljenci, Črna ogledala je lani v prevodu Slava Šerca izšla pri založbi LUD Šerpa. Schmidt je drugo svetovno vojno preživel v artileriji Tretjega rajha, tik pred koncem vojskovanja pa se je izmaknil pesti Rdeče armade in se pustil prijeti nežnejšim britanskim ročicam. Britanci so ga skupaj z ženo izpustili v Zahodni Nemčiji, kjer je v revščini životaril in pisal do svojega konca.

Zgodbe v izdaji sledijo interni kronologiji. Uvertura se v knjigi kristalizira z Leviatanom (1949), v katerem nas avtor tik pred padcem Velikonemškega rajha popelje na vožnjo z nemškim vlakom. V kupejih se med pobegom proti Görlitzu srečujejo in polemizirajo predstavniki različnih svetovnih nazorov - med njimi goreči hitlerjevi jurišniki, pobožna duhovščina in pristaš Schopenhauerjeve misli. V zgodbi Priseljenci (1953) sledimo procesu preseljevanja prvoosebnega pripovedovalca v zgodnjih petdesetih letih. Avtor v delu bržda osvetljuje posamezna izkustva večkratne migracije, ko je skupaj s številnimi prebežniki iz Vzhodne Nemčije bival v prenaseljenih stanovanjih. Črna ogledala (1951) je kot kronološko najpoznejše delo postavljeno v zgodnja šestdeseta leta dvajsetega stoletja. Od človeštva po atomski vojni ni ostalo nič, preživel je le brezimni posameznik, ki radostno roma po človeštva prosti zemeljski obli. 

Schmidtove zgodbe so nabite z osebno noto antimilitarizma in banalnosti človeške eksistence, ki naj čim prej iztisne svoj zadnji dihljaj. “Veselil bi se, če bi bilo človeštvo pokončano; utemeljeno upam, da se bo - no - čez petsto ali osemsto let popolnoma uničilo; in dobro bo tako.” Avtor v vseh primerih snov podaja s kretnjami prvoosebnega pripovedovalca, pesimističnega in ciničnega posameznika, ki skorajda z zanosom verbalno obračunava s stereotipnimi in - začuda - optimističnimi predstavniki nemške družbe. Po medvojnih in povojnih življenjskih sopotnikih udriha pogosto in zavzeto, kakor bi bil njegov nazor pod nenehnim napadom, kot bi se bal kontaminacije z idejami drugače mislečih. »Ta svet je tak, da bi bilo bolje, če ga ne bi bilo,« spotoma zabrusi sopotniku. »Kdor trdi kaj drugega, laže! Pomislite na mehanizme sveta: žretje in pohotnost. Bohotenje in zadušitev. Včasih čisto formalen občutek: kristali, Haecklove preglednice radiolarijev (Boelsche je razmišljal in menil, da mora v naravi obstajati doslej še neznan oblikovni princip, haha).« V optimizmu vidi le sramotno tančico, ki človeštvo slepi pred frontalnimi udarci stvarnosti. Kot dokaz postavi Hitlerjevega mladca, ki tik pred porazom goreče zaupa revolucionarni nemški zmagi, ali duhovnika, ki besediči o večnosti človeške duše.

Besedila imajo obliko kronik ali dnevnikov, posamična poglavja so pogosto opremljena s časovno ali prostorsko koordinato. Dokumentarističen slog presekajo sunkovite in preskakujoče asociacije, ki jih sproža orisano okolje.  Tok naracije je oblikovan kot preplet zunanjih in internih razmerij. »Odeje odvil in potem v večna lovska področja fantazije: Letečega Holandca in Odiseja bi morali identificirati v eni zgodbi. Zapihalo je in borovci so se oglasili globoko in bučeče. Vedno ostaja razmišljanje, da je človeštvo vse tri geometrije uporabilo za svojo sliko sveta: V Homerjevih časih evklidsko (ekumena kot podlaga); potem Kosmas, katerega terarij predstavlja pravzaprav košček psevdosfere, s »Severnim hribom« kot polom, ki je veljal stoletja; in končno še ploskev geoida; zanimivo.«

Verodostojen opis družbene stvarnosti Schmidt dosega s pomočjo dialogov, ki sledijo vernakularju. Govorica udeležencev naj bi predstavljala nabor s francoskimi in britanskimi tujkami prežetih nemških dialektov, ki se v prevodu prelevijo v slovenska narečja. Avtorjeve vsakokratne asociacije so polne besednih iger, ki se - kot razberemo ob primerjavi z nemškim originalom – večkrat izgubijo v prevodu. Za okus prave Schmidtove genialnosti, ki mu jo tako rada pripisuje nemška kritiška srenja, se bo očitno vendarle potrebno obrniti na izvirnik.  K sreči smo v delu pogosto priča skorajda vznesenemu nizanju edinega univerzalnega vesoljnega jezika – matematike. Tisti, ki uspete dojeti lepoto Božjega jezika, zastrizite z ušesi, preostali pa se ob naslednjem odlomku raje zazrite skozi okno in občudujte drevesa. »Dve ptici poletita nad požagana drevesa, vijugata vreščeče navzgor, se oddaljujeta tja proti valovitim oblakom na zahodu, še enkrat po indijansko zavreščita in izgineta pod tiho grbino kot zalučana kamna. (Število vrtljajev izstrelka je N = V0 x tan εe / 2 x π x R, pri čemer je εe kót na koncu vijačnice in R polovični kaliber v metrih – saj je tudi V0 naveden v metrih!).« Naj omenimo, da je bila formula v slovenskem prevodu zapisana napačno, zatorej smo le za vas, velecenjeno poslušalstvo, v roke vzeli nemški balistični priročnik in zapisali popravljeni izrek.

Navkljub zaznavni, a vsled sloga težko sledljivi vsebini velja Arnold Schmidt za pisca, ki je levji delež pozornosti v prozi posvečal predvsem obliki in jeziku. Ob nenehnem humornem preigravanju z besedami, dialekti in frazami v literarnih krogih upravičeno šteje za enega težje prevedljivih nemških avtorjev. Navkljub plemenitemu poskusu se ne moremo otresti občutka, da se je pri dotičnem prevodu vendarle izgubil ključni kos izvorne veličine, ki bi izdanemu delu na smetano povesil sicer zasluženo češnjo.

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.