Pred približno dvema letoma je literarni svet doživel pretres. Nagrado Booker za leto 2019 sta prejeli kar dve knjigi feminističnih pisateljic – Testamenti že uveljavljene Margaret Atwood in delo v našem prostoru do zdaj nepoznane avtorice Bernardine Evaristo Dekle, ženska, druga_i [druga, drugi]. Slednja je bila nominirana tudi za številne druge nagrade, konec leta 2019 pa se je znašla na lestvicah najboljših knjig Washington Posta, Baracka Obame in Time Magazina, pri Guardianu so jo uvrstili na seznam najboljših knjig desetletja. Letos je bila vključena tudi na seznam knjig, ki jih je priporočljivo prebrati ob platinastem jubileju zdaj pokojne kraljice Elizabete druge. Ta mednarodni hit je na pomlad v prevodu Katje Zakrajšek izšel tudi pri Cankarjevi založbi, prevod pa je bil ovenčan s Sovretovo nagrado. Prava instant klasika je končno dosegla tudi eter Radia Študent.

Knjiga privzema strukturo družinskega romana, a namesto o biološki družini govori o širši skupnosti žensk, ki so med seboj bolj ali manj povezane. Namesto po razgaljanju povezav vsake veje družinskega drevesa poseže v podtalni sistem korenin odnosov, ki ženske na različne načine povezujejo. Na petstotih straneh prikaže približno sto petdeset let zgodovine več družin, ki se med seboj prepletajo prek prijateljskih ali sorodstvenih vezi. Namesto zgodbe o malomeščanski beli aristokraciji predstavi predvsem črne ženske Velike Britanije. Pripoveduje o izkušnji priseljenk, njihovih potomk in čistokrvnih Angležinj. Vsaka sanja o svetu, ki bo ženski dopuščal normalno življenje. Namesto zgodbe o stoletni posesti v lasti ene družine predstavi zgodbe o migracijah med celinami, po otoku, med razredi. Vsaka ima svojo izkušnjo, vsako je zaznamovala kolonialna zgodovina nekdanjega imperija. Vsaka je bolj ali manj potopljena v patriarhat, čeprav se ga želi otresti. Namesto moškega glasu knjigo preveva polifonija ženskih glasov.

Dekle, ženska, druga_i nam predstavi dvanajst življenjskih zgodb. Večina je medsebojno prepletenih – v ospredju so dvojice mater in hčera, v tematskem središču romana pa poleg biološke družine prevladuje tudi prijateljstvo. Evaristo, tudi ko plete skupnost žensk, odnosov ne olepšuje. Toksičen odnos nastopi tudi med dvema posameznicama, še tako pomembne feministke so terfice, črni gej akademiki pridigajo proti patriarhatu in kolonizaciji, pa enako kot Žižek podlegajo kapitalističnemu teatru, ki se ob povedanem počuti bolje. Z vsako prebrano stranjo so pred nami razgaljeni odnosi več oseb, predstavljenih v knjigi. Njihove zgodbe se začnejo stapljati.

Vsaka protagonistka svojo zgodbo pripoveduje prvoosebno, vsaka se pojavi tudi v življenju druge. Ponekod kot hipna figura, zvečine kot močna prisotnost v pripovedi svoje matere, hčerke ali prijateljice. Vsako spoznamo z njenega lastnega vidika in vidika druge. Lik Amme, ki ji pripada uvodno poglavje, kasneje spoznamo tako kot mamo skozi oči njene hčerke in kot dobro ali slabo osebo prek pogleda njenih prijateljic. Lahko je povsem predana delu v feminističnem gledališču, svojo prijateljico, ki je zgolj srednješolska učiteljica, pa bo razumela kot samoumevno varuško za svojo hčer. Vsaka pripoved postane košček v mozaiku, ki riše celoto.

Vsaka neenakost doživlja na sebi lasten način, a vse neenakosti so sistemske. Popisane osebe so priviligirane, rasizirane, bogate, revne, lezbijke, biseksualke, straight, kmetice, meščanke, ženske, nebinarne osebe, cis, trans … Zgodbe posameznic popisujejo izkušnjo migracije, izgube doma, zavračanja družbe ob upanju na boljšo prihodnost. Golo upanje na meritokracijo. Različne pristope k feminizmu ali njegovi zavrnitvi. V množici glasov lahko bralci izluščimo enega – enakosti v postkolonialnem patriarhalnem svetu nekdanjega britanskega imperija ni. Je zgolj skupek rasizma, izkoriščanja in poniževanja, ki se razkriva z vsako novo brez velike začetnice ali pike zapisano mislijo.

Včasih se zazdi, da ne beremo romana, temveč neprekinjen ep o sodobni ženski družbi, zapisan v daljših in krajših verzih. Oster, mestoma skoraj odrezan ritem izvirnika, je s prevodom ohranjen in udomačen. Bumi na primer govori nigerijsko angleščino, ki postane v slovenščini prepoznavna v nepravilni rabi sklonov, angleški sleng se stopi v slovenskega. Borba za enakost postane v prevodu razvidna tudi na polju jezika, v načinu rabe ženskega spola, pa tudi z rabo podčrtajev. Vsak jezik je kulturno zaznamovan, prevod pa je uspešno presegel tudi težavnost prevajanja rasističnega besedišča, ki je v slovenščini morda manj obsežno, a nič manj eksplicitno.

Pisanje o družbeni, rasni ali spolni neenakosti v literaturi ni novost. Pa vendar le redke knjige s kritično vsebino počijo mehurček, v katerem doživljajo svoj uspeh, ter prodrejo v sfero pop kulture. Evaristo je pred tremi leti uspelo prav to – vse prej naštete nagrade so povzdignile roman o črnih ženskah ter ga naredile središčnega, da smo lahko dobili prevod. Ko je leta 2019 kot prva črna ženska prejela Bookerja, si je Evaristo zaželela, da bi ji kmalu sledile še druge. Afriška in afrodiasporska literatura je še prepogosto spregledana, v slovenščino je prevajana prej priložnostno ‒ tako kot tokrat: po kronanju z nagradami. Po “afriškem letu” v literaturi leta 2021, ko so večino velikih literarnih nagrad prejeli avtorji in avtorice afriških korenin, bi se lahko nadejali še kakšnega prevoda, ki bi predrl naš majhen literarni prostor. Naj Evaristo ne bo zadnja.