O romanu Discomfort of the evening nizozemskih pisateljev Marieke Lucas Rijneveld se je, kot se za prejemnika napredne nagrade International Booker spodobi, govorilo v superlativih subverzije. Pisatelji, ki želijo, da se jih naziva z angleškimi zaimki they/them, torej oni, njim, so eni izmed redkih nizozemskih avtorjev, ki so bili za svoj roman nagrajeni s to mednarodno nagrado, katere podelitev se je vendarle - zgodila. Ob vseh superlativih pa je vzgib za današnjo recenzijo vendarle nastal ob samem branju, saj je roman, sploh med temi, ki so bili nagrajeni v zadnjih letih, nenavaden.

Prične se na nizozemskem podeželju. Protagonistka romana, desetletna deklica Jas, odrašča v strogi katoliški družini: obroka se ne poje pred molitvijo, dotiki med materjo in očetom so zunaj zakonske sobe minimalni, nedelja je gospodov dan, ki se ga obhaja z mašo. Jas pa je ravno v tisti dobi odraščanja, ko se pričenja zavedati pravil in norm, ki veljajo v svetu okoli nje. V duhu zgodnjega uporništva tako prosi Boga, naj namesto življenja njenega brata, ki je smel iti drsat, ohrani življenje njenega zajčka. Zdi se, da ima ta banalna prošnja katastrofalne posledice: brat med drsanjem pade skozi razpoko v ledu in umre.

Jasina otroška perspektiva še ne pozna krivde, četudi je prisotno zavedanje o dokončnosti bratove smrti. Pravzaprav ta dogodek oblikuje Jasino predstavo o tem, kaj je minevanje: kratek rez, ki prekini stik človeka s svetom. S to novoodkrito fascinacijo pozorno opazuje živali - zajca, ki živi namesto brata, žabe in govedo, za katerega skrbi oče. Skozi prizmo otroško razloženih katoliških resnic zlasti na zajčevem smrčku išče bratov izraz. Udejanjanje fascinacije pa se kaže na čisto fizični ravni odnosa do živali, torej z mučenjem. Roman je v tem pogledu podoben slovenskemu romanu Oči pisatelja Andreja Makuca, ki je pred leti na forumih dvigal pritisk vsem prizadevnim mamicam osnovnošolskih otrok. A za razliko od Makuca je pri Rinjevald veliko jasnejša otroška podstat opisanega nasilja nad živalmi: Jas se nad njimi ne znaša iz zabave ali potrebe, kot to počnejo odrasli; v ozadju njenega početja je otroška radovednost. 

Posledica vse bolj razvitega samozavedanja in zavedanja hierarhičnih odnosov, ki vladajo v Jasinem okolju, je tudi zanimanje za spolnost. Raziskovanje spolnosti je sicer običajna faza v odraščanju, ki pa je v katoliškem okolju velikokrat sprejeta negativno, odklonilno. O spolnosti se tako z nikomer ne pogovarja, saj je ta tema prepovedana ‒ namesto tega jo raziskuje na skrivaj. Starši postanejo policisti, nekakšni bogovi na zemlji, ki vse vidijo in vedo, zato tudi lahko kaznujejo. Jasina mati ji tako vzame plišasto igračo, s katero jo ujame pri nedovoljenem početju. Vseeno protagonistka prepozna velik pomen spolnosti za človeka, odtujevanje svojih staršev po bratovi smrti pa razume predvsem kot posledico pomanjkanja intime in spolnosti. Starša po sinovi smrti zapadeta v še večji verski fanatizem, ki se kaže tako v samoomejevanju kot tudi v omejevanju njunih otrok. 

Iz razmeroma lahkotne atmosfere otroštva se postopoma razvije bolj in bolj temačno dogajanje. Skozi prizmo otroškega razumevanja življenja se roman loteva dogodkov in prek njih tematik, ki običajno v romanih, pisanih z otroške perspektive, niso prisotne. Ti dogodki so recimo bratova smrt, raziskovanje spolnosti, pasivna agresija staršev. Vsak od teh dogodkov oziroma vsaka oseba demantira zlasti na zahodu uveljavljeno podobo idiličnega ‒ srečnega in prijetnega ‒ otroštva. Tej se roman upira z realistično predstavitvijo odraslih in otrok. Odrasli so globoko zaznamovani z lastno negotovostjo in materialno skrbjo za svoje otroke, otroci pa z nesamozavestjo staršev in negotovostjo, ki jo čutijo glede sedanjosti. 

Verski fanantizem je tako kvečjemu ozadje, na katerem se dogodki nizajo v dogajanje - kot takega pa ga pojmujejo tudi Jas in njeni sorojenci. Kot ozadje pa je fanatizem vseskozi v konfliktu z gonilnimi dogodki, saj so ti v nasprotju z vsem, o čemer Jas in sorojenci poslušajo pri verskih obredih. Verski koncepti jim namreč niso prilagojeni niti razloženi, zato razlago iščejo sami pri starših in potem tudi drugih vaščanih. Vendarle so vsi še vedno otroci, koncept kaznovanja pa se jim prav zaradi staršev kaže kot nekaj premostljivega. 

Naslovna besedna zveza, ki bi jo lahko prevedli kot “nelagodje večera”, zelo dobro povzema podstat romana. Nelagodje je občutek, ki ga v celoti prežema, prav tako pa atmosfera vseskozi niha med pojemajočo svetlobo mraka in nočjo. Oboje izkorišča simbolni potencial noči kot tistega dela dneva, v katerem veljajo drugačni moralni zakoni, v veliki meri tudi zato, ker tema zakriva in prikriva tisto, kar ni primerno ali česar se bojimo. Pripoved v romanu je kot razširjena psihoanaliza nekega otroštva z namenom razčiščevanja travm potlačene spolnosti in krivde. Te ne spremljajo Jas, ampak predvsem njene starše po bratovi smrti, ki jo vidijo kot dokaz svojega slabega starševstva.

Tako tudi razrešitev dogajanja na koncu romana ne pomeni sprostitve nelagodja, ampak zgolj suhoparen zaključek, po katerem nebo ostaja še naprej sivo. Vstopne točke romana ne nudijo nujno izstopnih točk, s tem pa artikulirajo sporočilo, da je govoriti treba, tudi če govor ne pomeni odrešitve oziroma razrešitve nekih travm. Gnev romana, ki otroštvo predstavi zlasti kot obdobje marsikatere travme, naj bi podpiral bralkino in bralčevo lastno presojo tega življenjskega obdobja. 

Ravno zaradi tega popisovanja gneva, nelagodja, metaforičnosti mraka in noči je roman nenavaden, saj ne skuša ponuditi klasičnega srečnega konca in s tem povratka v stereotipno srečno okolje. Ponuja predvsem realistični konec, ki ga zaradi prej omenjenega stereotipa doživljamo predvsem kot negativnega. Nenavadnost romana je tako v tem, da ne teži k skupnosti, ne želi dati glasu, ne odstira tematik in ne išče prepoznavnosti, ampak je že v svojem ustroju obrnjen vase - kot neke vrste samoanaliza. V ospredje tako stopa destilirani individualizem, ki ga lahko sprejmemo ali pa tudi ne.