Maja letos so poleg mnogih cvetlic svoja lica soncu prvič nastavile tudi tri nove antologije tujih pesnikov 20. stoletja in tako osvežile nabor svetovne lirike v slovenščini. Založba Mladinska knjiga je svojo zbirko Nova lirika obogatila s prevodi pesmi dive argentinske poezije Olge Orozco, velikana poljske lirike Tadeusza Różewicza in flamskega prvaka avantgarde Paula van Ostaijena. Boris A. Novak nam je s svojim prevodom omogočil vpogled v pesniški jezik zadnjega, skozi oči katerega bomo v prihajajočih minutah tudi zrli.



Van Ostaijenova literarna pot se prične v njegovem rojstnem mestu Antwerpnu, iz katerega črpa navdih za svoje pesmi, ki domujejo na prvih straneh prevodne zbirke Prazniki strahu in bolečine. V njih pesnik poskuša ujeti ritem jazza, charlestona in tanga, izza njegovih besed pa se kaže mladostna razigranost z grenkim priokusom blišča in bede življenja v velemestu.



Na mesto svetlih tonov prvega sklopa pesmi z naslovom Music-Hall postopoma preidejo temnejši in apokaliptični motivi. Utrinke iz okolice in motive glasbe v drugem sklopu, ki nosi naslov Signal, zamenja osebni izraz doživljanja groze nemške okupacije med prvo svetovno vojno. Če je Van Ostaijen prej segal po metrično pravilnem verznem ritmu in tradicionalnih oblikah, pa sedaj že raziskuje svojo lirično ekspresijo in na tej točki tudi dokončno uveljavi svoje ime v evropskih pesniških krogih.



Skupaj z nemško vojsko se iz Antwerpna umakne tudi flamski pesnik. Zaradi svoje protirežimske nastrojenosti je namreč obsojen na trimesečno zaporno kazen, ki se ji z odhodom v Berlin izogne. Tam pa ga čaka še hujše povojno razdejanje, ki je več kot odlična podlaga za komunistično revolucijo, ki se zgodi pod vodstvom Rose Luxemburg in Karla Liebknechta. Slednji Van Ostaijena naravnost navduši, njegova radikalno levičarska usmerjenost pa se vedno bolj kaže tudi v njegovi poeziji.



Obdobje, ki ga Van Ostaijen preživi v Berlinu, je umetniško tudi najbolj plodno. Sem sodijo pesmi, ki so v zbirki Prazniki strahu in bolečine predstavljene v istoimenskem tretjem sklopu. Tu je očiten odmik od forme, ki jo je pesnik do tedaj uporabljal, a svojega najbolj ekstremnega izraza v popolnosti še ne doseže. Krute in udarne podobe mestoma zgolj še sledijo pesnikovemu toku misli, v bralčevih mislih pa izrisujejo občutke izgubljenosti samega sebe v povojni kaotičnosti. Razosebitev je na tem mestu že vedno bolj prisotna, njen vrhunec pa bralec le še nestrpno pričakuje. In ga kmalu tudi dočaka.



Sledi namreč izbor pesnikovega tipografsko najbolj razvitega in dovršenega sklopa pesmi z imenom Zasedeno mesto, ki je prav tako ustvarjen v Berlinu. Iz besed, ki jih Van Ostaijen tam zapiše, je razvidno, da so bila leta, ki jih je preživel v Nemčiji, zanj tudi najtežja in najbolj burna. Zdaj ga poezija kot umetnost besede ne zanima več, temveč se osredotoči le še na raziskovanje likovnosti besede, ki ponuja nešteto interpretacij.



Pod vplivom Mallarméjeve tipografske poezije in dadaizma, ki je bil takrat v polnem razcvetu, razvije svojstven pesniški jezik z močnim ritmom in tipografsko dovršenimi elementi. Tako ustvari kombinacijo zvočne in likovne podobe ter učinka besede, ki s svojo silovitostjo hitro hipnotizira. Tu pa se zgodi še ena prelomnica v Van Ostaijenovem pesnjenju: poet namreč opusti prvoosebni lirski subjekt, ki še najbolje ponazori posameznikovo razosebitev v družbeno-političnem kaosu.



Po povratku v domovino ustvari še pesmi, ki so predstavljene v zadnjem sklopu zbirke in nosijo naslov Pesmi iz zapuščine. Ko se zdi, da Van Ostaijen z ničimer več ne more presenetiti, dokaže ravno nasprotno. Njegove zadnje pesmi so daleč najbolj poetične, z njimi pa bralca vrže v popolnoma drugačno razpoloženje. Vrne se k zvočnosti besede in poezije, pri čemer ponovno oživi svojo mladostno vedrino, humor in ironijo. S skrivnostno in globoko poetičnostjo je sklenjen krog Van Ostaijenove prevodne zbirke, ki se začne v pesnikovem simbolističnem raziskovanju lastnega izraza in doživi svoj katarzični vrhunec v ekspresionističnem eksperimentiranju.



Glede na čas in okoliščine, v katerih je živel, njegovo drznost v raziskovanju mej in moč jezikovnega izraza ter pomembnost v literarni zgodovini njegovega jezika, se lahko nedvomno strinjamo z Borisom A. Novakom, ki pravi, da je Van Ostaijen flamski Kosovel. Za razliko od Kosovela pa je Flamec v svojo poezijo vpletal več elementov dadaizma in nadrealizma, medtem ko je Srečka odneslo bolj v konstruktivizem. Flamec je svoje čase zapisal, da je ekstaza povezana s svojo nižjo sestro, poezijo, za kar pa dobro vemo, da je bilo blizu tudi Kosovelu.



Lahko se samo še sprašujemo, kaj vse bi lahko naša literarna ženija še ustvarila, če ju v rani mladosti ne bi pokopala bolezen. Vsekakor pa smo lahko presrečni, da je Van Ostaijen – ta velikan evropske zgodovinske avantgarde – končno spregovoril tudi v slovenščini. A bodi dovolj besedičenja, raje dovolimo poeziji, da spregovori sama zase.





MELOPEJA



Pod mesecem drsi dolga reka

Po dolgi reki drsi pogumni mesec

Pod mesecem po dolgi reki drsi kanu morju naproti



Vzdolž visokega trsja

vzdolž nizkih livad

drsi kanu morju naproti

drsi z drsečim mesecem kanu morju naproti

Tako so tovariši na poti morju naproti kanu mesec in človek

Zakaj drsita ta dva mesec in človek ponižno morju naproti