Prehodne šiške

Recenzija izdelka
29. 1. 2021 - 13.30

Vsakemu, ki je že kdaj ubral pot pod noge, je domača izkušnja tako imenovanih prehodnih prostorov, širom zemeljske krogle znanih kot liminal spaces. Postaje, letališki terminali, koridorji, hostli za eno noč in kratkotrajno najeta stanovanja, vsi ti tranzicijski prostori, kamor pridemo z vnaprejšnjim namenom odhoda. Začasnost postajanja vseh, ki se istočasno, a iz povsem različnih razlogov znajdejo na teh krajih, pomešana s potovalno hormonsko žurko, ustvarja zgoščeno območje visokega bivanjskega pritiska, ki sili k čim prejšnjemu jemanju slovesa. V tem je ves smisel prehodnosti, ki, če bi zadrževala, ne bi bila to, kar je.

V območje takšnega prehodnega pritiska pada bralec ob črticah Simone Škrabec, zbranih v zbirki z dokaj neekonomičnim naslovom Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami. Avtorica, sicer književna kritičarka in prevajalka iz katalonščine, nonšalantno niza opise in esejistične zapise o potovanjih, jih meša z vsakdanjimi opravki ter sprotnimi in vsaj na videz naključnimi miselnimi akrobacijami. V fokusu posameznih fragmentov se znajdejo kraji in osebe, dogodki in misli, spomini in slutnje, bralcu pa se vseskozi izmika predstava kakršnegakoli reda in odnosov med njimi. Vzrok za to nam v črtici z naslovom Pravkar je vzšlo sonce ponudi kar avtorica sama: 

»Upiram se temu, da bi morala preteklost razrezati na koščke, pazljivo ločiti posamezne sestavine in spraviti vsako doživetje v svojo lastno posodo z nalepko, na kateri bi bila označena njena vsebina. Pa saj vendar nisem kemični inženir, da bi se ukvarjala z analizo zmesi, ki za vse druge, razen za strokovnjake, predstavlja eno samo stvar. (…) Nekaj kilometrov pred končno postajo se vlak ustavi. (…) Nenadoma zavlada globoka tišina. Čakamo, da vlak preklopijo na tračnice evropske širine. Mogoče bom nadaljevala z razmišljanjem o vsem tem, ko se bom popoldan vračala domov. Odvisno od tega, kako se bo iztekel dan.«

Zguncani zapisi so z lahkotnim vozlom pritrjeni na štiri na videz pomenljive boje: Beg, Mimikrija, Vonji in Neravnovesja. Naslovi posameznih črtic so hkrati že začetki prvih stavkov, kar dodatno potencira bralčevo občutje vrženosti v prizor. Slednji se konča, še preden se bralec zave, kam je sploh vpadel, in tako vrženost zamenja iztrganost.

Petstočetrta knjiga iz Beletrinine zbirke z vidika šašave kompozicije in vsebinskega direndaja nič kaj ne odstopa od večine sodobnih literarnih del. Avtorica skuša ohraniti in obvladovati heraklitovsko spremembo. Podobam ne daje enoznačnih okvirov, hkrati pa želi serijo slik narediti obstojnejšo, ne da bi se ujela v paradoks. Pripovedne epizode, ki mestoma ne presežejo niti polovice strani, bralca v razponu nekaj vrstic iz intime naključnega stanovanja preselijo na Golansko planoto, na puste ulice Pala Alta ali na šundraste potke sarajevske čaršije. Stran, dve kasneje se pripovedna transverzala nadaljuje v reminiscencah iz otroštva; lovljenje čričkov na travnikih rodne kraške doline recimo. Pa vnovičen skok, često v letalo, ki zopet leti na bralcu neznani ali le bežno naznačeni relaciji. Sledijo si živopisni opisi okolice in rutinsko neprijetna srečanja z letališkimi varkoti in stanodajalci vseh sort, ki globtrotersko pripovedovalko gostijo na njenih avtarkičnih poteh. Pogosti izostanki časovno-prostorskih kvalifikatorjev botrujejo zmedi, a povečujejo učinek prehodnosti vsakega zapisa. Končna s-misel: preberi in pojdi dalje, morda bo tam povedanega kaj več.

Prc, ma kaki. Zbirka trči ob lasten citat, ki stoji na priloženi kazalki: “Nobeno vprašanje nima samoumevnega odgovora. In ker stvari nikoli ne raziskujemo dovolj globoko, smo nad svetom že zdavnaj izgubili nadzor.” Poskušajmo "globoko" razmisliti o tem. Izsekana kompozicija in bežeča rdeča nit intuitivno dokaj odstopata od tega, kar bi utegnili razumeti kot globoko mišljenje. Vsakemu bralčevemu ahaaa sledita cut in menjava zapisanega diapozitiva. Analitičen pogled in trmasta pripovedovalkina želja po prisotnosti rajcata možgane – tisto, kar je blizu, se zdi novo in nenavadno, razdalja nasploh pa postane stvar bralnega akta in prerazporeditve. Potopitev v morje vtisov in na, evo ti globine. Zatorej nič kaj čudno ne izpadejo pavšalni esejistični zaključki tipa: videz je vse, svobode ni niti pri najbolj intimnih odločitvah ali pa obvezno mišljenje ni moja šalčka čaja. 

»Delam fotografije, da bi se naučila gledati. In pišem, da bi se rešila vseh oblik obveznega mišljenja. Nobene spremembe ne morem sprožiti, če najprej ne najdem načina, kako dati svojemu uporništvu obliko, ki jo lahko razumejo drugi. Potujem, ker upam, da me bodo vsa ta nepomirljiva nasprotja, to vztrajno trenje z drugačnostjo, spremenila. Identiteta je vedno stvar pogajanj. Smo, kar hočemo biti. Smo toliko, kolikor si upamo biti. Ni dovolj, da nekaj opazimo, okusimo, odkrijemo ali spoznamo. Daljava nas spremeni samo, če smo pripravljeni sprejeti vase tudi tisto, kar nas je pretreslo. Z enega konca na drugega ni mogoče potovati na prijeten ali enostaven način. Stik z drugačnostjo nam ukrade občutek samozadostnosti.«

Če je zbirka Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami avtoričin poskus iznajdbe načina, kako dati svojemu uporništvu obliko, ki bi jo lahko razumeli drugi, potem poraja delne uspehe. Res je, da zapisi učinkujejo avtentično in prepričljivo, morda prav zaradi nenadnosti prehodov, vendar pa ne puščajo nikakršnega trajnejšega vtisa o obstojnejši sliki. Prej nasprotno. Še enkrat več pričajo o drobljivosti, tako spominov kot literarnih in esejističnih zasnov, ki se lahko v dobi nenehne konceptualne reprodukcije le množijo v variacijski nedogled. Minevanje, menjavanje, prenavljanje, obnavljanje. Skupni imenovalec – prehodnost na delu. Kul. Spet. Zdaj lahko smanjimo doživljaj.

V luči tega roke Simone Škrabec ne izpadejo nič manj vešče. Opazna je namazanost s farbami prevajalske in literarno-kritiške obrti, pa naj gre za šarovito besedišče ali posrečene metafore, slične tisti z drevesnimi šiškami. Te rastlinske bolezenske tvorbe, ki nastanejo z olesenitvijo in nudijo prezimitveno zatočišče ličinkam, služijo avtorici kot napeta metafora zapisanih besed. Po eni strani so lahko improvizorične frnikole v otroški igri, po drugi ambivalentni elementi duhovnih odklonov. Škrabec drdra zavidljivo lahkotno in pomenljivo kljub umeščenosti v fabularne razvaline prehodnih stanj, kjer se na ducate poant in nepoant razblinja, če jih bralec sam po sebi in za sebe ne postroji v potencialno borbeno držo. Tko, usput za usput.

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness