V današnjem Kosilu recenziramo Pričakovanja, drugi roman Anje Mugerli, za katerega je avtorica junija prejela nagrado za najboljši slovenski roman leta 2023. Kresnikova žirija je svojo odločitev utemeljila, češ da njen roman, citiramo odlomek: »na literarno dovršen in reflektiran način odpira tabuje, kot so neplodnost in dileme ob postopkih umetne oploditve. Neposredno spregovori o nadzoru nad razmnoževalno vlogo ženske, ki je kljub emancipaciji v sodobni družbi še vedno zreducirana na maternico, in podvomi o idealizaciji materinstva.« No, no, imamo nemara v rokah prvi feministični roman nagrajen s kresnikom? In če, ali to pomeni, da kljub prvoosebni pripovedi delo preraste v družbeni roman in preseže individualno izkušnjo naše prvoosebne pripovedovalke Jane? 

Pričakovanja so zgodba o Jani in njenem partnerju Primožu, ki se v želji po otroku odpravita na Kliniko za reprodukcijo – sprva le na pregled, nato pa se Jana ujame v na videz neskončni cikel postopkov umetne oploditve. V tej zgodbi jo spremljata tudi prijateljici Tina, tradicionalna žena in mama, ter Katja, umetnica-feministka, ki si otrok ne želi. Obe imata – kakopak – moškega partnerja: Tomaž je prikrit seksist, Ivan pa slikar, ki si prav tako ne želi otrok. Liki so torej precej raznoliki ter kot paradigme prepričljivi, čeprav delujejo nekoliko stereotipno. Najbolj večplasten je lik protagonistke, ki doživi največji razvoj. Jana na koncu namreč reflektira svoje začetne strahove in sprevidi, da materinstvo ni vredno vseh bolečin umetne oploditve. Simbolna gesta tega preobrata je Janino uničenje slike, na kateri jo je Ivan upodobil pod naslovom Ženska, ki si želi otroka.

Ostali liki služijo bolj ali manj kot opora temu osrednjemu konfliktu protagonistke. Ne le bipol prijateljic Katje in Tine, temveč tudi vse ostale stranske osebe – na primer izmučene ter resignirane posameznice na kliniki – pokažejo določeno plat materinskih pričakovanj. Z likom Tomaža roman prikaže sprenevedanje moških nad materinskimi obveznostmi, ki jih samoumevno pričakujejo od partnerk. Še bolj od Tomaža pa je zanimiv lik Primoža, ki protagonistko na videz razume in podpira, ampak ne zmore prepoznati njene stiske in družbenih pričakovanj, ki jih tudi sam reproducira. Neposredna refleksija reproduktivnih vlog se vzpostavi prek vloženih zapisov blogerke, ki jo prebira Jana, in v dialogu z Ivanom. Ravno on jo namreč opozarja, da je v njenem življenju precej več od nesrečnega pričakovanja otroka, na primer njeni otroški spomini, želja po ustvarjanju in predvsem služba radijske novinarke.

Omenjeni odnosi med liki k témi materinstva sicer ne doprinesejo bistvenih novosti in ne odpirajo razmislekov, ki jih povprečna bralka ne bi že ponotranjila. So predvsem korektna reprezentacija ali nekakšen zbir stališč. Nekoliko bolj inovativni so opisi protagonistkinih nestabilnih stanj ob hormonski terapiji in bolečih operacijah, ki krhajo njeno zdravje. Prikaz te bolečine spodkopava samoumevnost umetne oploditve in s tem najbolj učinkovito kontekstualizira obvezo materinstva: če maternica ni popolna za rojevanje, potem pripraviti telo, da sploh lahko služi tej družbeni vlogi, pomeni povsem izžeti samo sebe. Slogovno najbolj dovršen opis terapije je vbrizg prve hormonske injekcije, ko se protagonistkino doživljanje preplete z zvoki iz televizijskih oglasov, ki jih že poznamo. Citiramo: »Si pripravljena? Prikimam in zaprem oči … ker se cenim … vbod me preseneti, telo mi trzne … za vaše intimne predele … pod kožo na trebuhu mi mrgoli … mi delamo za vas … v ustih začutim trpek okus po zdravilu.« Konec citata. S tem vseprisotno družbeno pozornost na žensko telo in pričakovano »skrb zase« ironično poveže z obvezo po skrbi za svoje reproduktivne zmožnosti.

Roman je tematsko blizu Materinski knjižici Katje Gorečan, ki je bila lani prav tako nominirana za kresnika in se osredotoča na psihofizično bolečino ob spontanem splavu. Oba romana poudarjata utrjeno pričakovanje, da mora ženska postati mama, in patologizacijo teles, ki tem standardom niso kos. Prav tako se obe protagonistki soočata s toksično pozitivnostjo in nepripoznanjem njune stiske, ki jo poglablja vseprisotnost mladih mamic in otrok. Kljub vsebinski sorodnosti sta si romana bistveno različna v slogu. Roman Katje Gorečan ima poetično-slengovsko govorico, ki je za slovenski prozni prostor inovativna. Anja Mugerli pa ne izstopa iz slogovnega povprečja sodobnih slovenskih avtoric.

Slog Anje Mugerli je večinoma stvarno-sentimentalen: nazorno opisuje predvsem ginekološke preglede. A takšna surovost ni značilna za celoten roman. Na nekaterih mestih namreč Mugerli vpelje metafore in komparacije, ki delujejo bolj ali manj poetično, mestoma pa zaidejo v patetiko. To je najbolj moteče ob uporabi že ustaljenih ali klišejskih izrazov, na primer ko Jana v zaključnem dialogu ob pogledu na kliniko pravi: »Tam sva pustila delček sebe«. Avtorica bi se temu s parafraziranjem lahko izognila, ne da bi oropala protagonistko njenega čustvovanja. Dober primer tega je ravno Materinska knjižica, ki kljub čustveno močni témi te patetike nima, ker išče nove izraze. 

Slogovno boljši odseki Pričakovanj so ravno tisti, ki so bodisi povsem vsakdanje-naravna govorica bodisi igra z besedami – na primer ko se ob razkroju integritete protagonistkinega telesa tudi sama beseda telo razkroji. Mugerli pa poleg tega uporabi še eno (post)modernistično sredstvo – metafikcijo. V romanu nam protagonistka s pogovori na radiu namreč govori o izražanju travme v umetnosti in predvsem o ustvarjanju v vlogi ženske, na koncu pa ji prijateljice prigovarjajo, naj o svoji izkušnji kaj napiše. Protagonistka nato pomisli na svoje sanjarije, da bi pisala o ženskah, ki govorijo svojo zgodbo, in tako roman subtilno narekuje, kako brati samega sebe. Z namigi, kako brati roman, se lahko strinjamo – je zapis o družbeno pogojenih stiskah, s katerimi se posameznice srečujejo zaradi vkoreninjenih pričakovanj materinstva. Avtorica pa v ta tematsko povezan konglomerat vključi le cis-heteroseksualne ženske.

Kljub vsemu moramo priznati, da so besede kresnikove žirije, da roman »odpira in premika meje diskurza o družbeni vlogi ženske v 21. stoletju«, nekoliko pretirane. Pričakovanja se namreč osredotočajo na vlogo materinstva in s tem na precej biološki del ženskega spola, pri čemer družbenih norm, ki to fiksacijo na reproduktivno vlogo podpirajo, ne prevpraša. Zelo prepričljivo prikazuje predvsem zgodbo ženske, ki se je osamosvojila prisilnega materinstva. Zato je bolj kot družbeni raje razvojni roman, pri čemer stranski liki s svojimi identitetami podpirajo in razširjajo osrednji problem. Romanu lahko priznamo, da podira tabuje in uspešno spregovori o temni plati umetne oploditve, a vseeno ostaja znotraj cis-heteronormativnosti družbe, ki idealizira romantično partnerstvo. Zato je roman le tradicionalno feminističen, čeprav nagovarja temo, ki zares je pomemben element emancipacije. Ostaja namreč znotraj normativov, ki so že desetletja objekt kritike kvirfeministične teorije. Pričakovanja torej lastnega konteksta ne presežejo, temveč le prikažejo posamičen problem znotraj njega – idealizacijo oziroma obvezo materinstva. 

Radikalne subverzije ni pričakala Laura.