Proizvodnja smrti

Proizvodnja smrti

Recenzija izdelka
20. 7. 2015 - 13.00

V tokratnem Kosilu nekega molja obravnavamo literaturo, ki je kar nekaj desetletij dobesedno bila zgolj kosilo moljev. Gre namreč za črtice sovjetskega pisatelja Andreja Platonova, objavljene pod naslovom Smrti ni. Črtice, pisane med drugo svetovno vojno, v glavnem opisujejo dogajanje na fronti, kjer je Platonov kot dopisnik preživel precej časa. Pisane skladno z ideološkimi zahtevami vojnega propagandnega aparata, so bile med redkimi Platonovimi teksti, objavljenimi za časa njegovega življenja, pa čeprav le v časopisju. Vendar pa je kmalu po vojni Platonov ponovno zdrsnil v nemilost cenzorjev. Črtice so tako po skoraj sedmih desetletjih, prvič v knjižni izdaji v domači Rusiji, izšle šele pred nekaj leti, pri nas pa meseci.

Ostala večja dela Platonova, prevedena v slovenščino, roman Čevengur in noveli Temelj ter Morje mladosti, so brez dvoma ene največjih literarnih mojstrovin preteklega stoletja, proti pričakovanjem pa črtic, objavljenih v Smrti ni žal ne morem prišteti v to kategorijo.

Omenjena Platonova dela, napisana konec dvajsetih in v začetku tridesetih let, opevajo herojske, a hkrati popolnoma groteskne poskuse izgradnje komunizma, kot utopije, ki bodo za vselej odpravili ne le trpljenje, temveč tudi vzrok zanj – smrt. Že v teh delih je Platonovu precej jasno, da je utopični projekt propadel – v noveli Temelj, na primer, komunizem ni dosežen, saj otroci še zmeraj umirajo – pa vendar se vse resnosti tega propada zavemo šele ob branju črtic o vojni. Utopični impulz zgodnjega Platonova, nad katerim se je navdušil Frederic Jameson, je desetletje in pol sovjetske represije, zaradi katere je umrl tudi pisateljev sin, uspešno zatrlo. Črtice so pisane povsem v skladu s tedaj predpisano ideologijo in namesto drznih in blaznih poskusov ustvarjanja novega, gre tu zgolj še za obrambo domovine, naroda in tradicij pred Nemci. Smrt pa je mogoče premagati le še tako, da preden nas doleti, dosežemo večno slavo v domovinski vojni.

Že namen te knjige je povsem drugačen od zgodnejših literarnih mojstrovin. Platonov ga formulira v esejskem zapisu Iz beležnice, objavljenem med črticami: ''Namen književnosti našega časa, časa velike domovinske vojne, je večni spomin na pokolenja našega naroda, ki so svet obranila fašizma in uničila sovražnike človeškega rodu. Ob bok s pojmom večnega spomina gre tudi pojem večne slave. To poslanstvo književnosti najbrž ne določa popolnoma, vendar se prav v tej smeri trenutno skriva njena dejavnost.''

Svet črtic je črno-bel, a klišejski boj med dobrim in zlom dela nekoliko zanimivejši priokus utilitaristične proizvodne proze stalinizma, v duhu katere Platonov odkrije, da je vojna pravzaprav najvišja oblika proizvodnje - proizvodnja smrti. Junaki romanov kalkulirajo, koliko Nemcev mora vsakdo izmed njih pobiti, preden se lahko tudi sami ''odvadijo življenja'', armada in strategije boja pa so opisane kot delovanje stroja. A ta utilitarizem je pozitiven, saj se dogaja v imenu večne resnice Lenina in Stalina, izvajajo pa ga poduhovljeni ljudje, medtem ko so Nemci seveda brez duš. ''Težko nam je, duša nas boli. Fašistu pa je lahko [...] - enkrat se ga nažre, drugič kako punco posili, potem pa vame strelja. Ampak nas so učili živeti resno, pripravljali so nas za večno resnico, brali smo Lenina.''

Čeprav Platonov slovi po opisih bolečin v duši, osamljenosti, bede, žalosti in hrepenenja, pa v črticah opiše tudi srečne trenutke vojaka rdeče armade, citiramo: ''Pred kratkim je po boju v predmestju Melitopolja vstopil v dve hiši, ki so ju razrušili topovi, in tam zagledal mrtve Nemce, ki so se pred smrtjo v poslednjem obupu stisnili drug k drugemu, nato pa jih je prekrilo smrtonosno streljanje. Tedaj je vzdrhtel od navdušenja; s svojimi očmi je videl in občutil svojo veliko stvaritev: uničenje zla skupaj z njegovim virom – sovražnikovim telesom. [...] Kaj je na svetu lahko bolj popolno in plodovito od tega vojaškega poslanstva, ki uničuje zlo, zato da bi iz zemlje znova vstala dobrota in delo in da bi škrjanček nad žitnim poljem ne bi padal z zamolklo pesmijo, ki jo je zadušila eksplozija...''

Prebrana odlomka sta sicer pisana na nivoju Platonovih zgodnejših del, kakršen je na primer roman Čevengur, kjer je skoraj vsak stavek že sam po sebi višek nekakšne groteskne estetike in nezamenljivo odraža avtorjev osebno poetiko. Žal pa večinoma vojne črtice takšnega mojstrskega in osebnega sloga ne dosegajo, kar verjetno ni le stvar prevoda. Pisanje za objavo v propagandnem tisku namesto v knjigah gotovo terja svoj davek.

Črtice pravzaprav sploh niso slabe, nasprotno, so prav zanimivo branje, vendar pa niso na ravni ostalih prevedenih Platonovih knjig in ni mi povsem jasno, zakaj nismo namesto njih raje dobili prevod katerega izmed avtorjevih bolj znanih del. Glede na to, da so ostale knjige v zbirki Ruska misel založbe UMco skoraj brez izjeme politični in zgodovinski teksti izrazito konservativnih in nacionalističnih ruskih avtorjev, je bržkone iskati vzrok slovenske izdaje Platónovih črtic v njihovem ustrezanju liniji sedanjega ruskega propagandnega aparata, ki skuša v zadnjem času nadoknaditi zamujeno in ponovno kapitalizirati na drugi svetovni vojni, ne pa v njihovi literarni veličini. Črtice o vojni imajo pri spodbujanju domovinskih oziroma proruskih čustev namreč gotovo še zmeraj precej propagandnega potenciala – kar je v sedanji zaostrujoči se politični situaciji ponovno aktualno. Kajti, kot je vedel že Platonov: ''Današnjim nemškim fašistom izkušnja svetovne zgodovine ne pomeni ničesar.''

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness