Kronos dodaja starčevskim življenjem vzporedna vesolja. Čeprav so prisiljeni fizično bivati v sedanjosti, je preteklost zanje polnokrvnejša. Razmerje med vedeti in spominjati postane tisto med iskati in najti. Lastno dostojanstvo predvsem, tragično merjeno v številu oseb, ki vedo za njihovo inkontinenco.

Junak Pregljevega zadnjega, petega romana je starec. Osemdesetletnika iz varovanega doma za starejše občane spoznamo na dan njegovega pogreba. Sicer je popolnoma zadovoljen z oskrbo in s sostanovalci, a ga vseeno pesti rahel dolgčas. Kratkočasi se z jutranjo rutino začenjanja dneva in samozavestjo spominjanja, ko se sprašuje, ali bodo ljudje v prihodnosti srečnejši od njegove generacije. Diši pokošena trava današnjim otrokom enako, kot je nekoč njemu? Njegovih osemdeset let je bilo vendar presunljivo edinstvenih.

Starec se zave, da je začel pozabljati in s pozabljanjem pridejo prvi pravi občutki nebogljenosti in negotovosti. Da bi ohranil nadzor svojega spomina nad svetom, ga je podvrgel kronologiji in spomine začel zapisovati. Ampak tako so spomini zanj postali tuji. Dostojanstveni starec jih je zažgal. Niso mu dolgo ostali spoti, obiskovati ga je namreč začel mlad moški, za katerega bralec ne more biti prepričan, ali je oseba ali zgolj namišljenost, čeprav naj bi ga bila videla tudi čistilka v domu. Ta moški ga zelo neposredno in nič kaj prijazno opominja, da družbi za svojo preteklost, za svoj način življenja, dolguje precejšen davek. Tu se vrnejo zažgani spomini in z besedami, za katere se nezaupljivi starec ne spomni, da bi jih napisal, mu pred oči treščijo nadute in tragične podobe, ki jih je živel. Vabilo mladega obiskovalca je povsem konkretno navodilo: starec, pretopi imetje v dom za tujce.

To navodilo vendarle osmisli skoraj pastoralne pasuse z začetka romana, ki preizprašujejo našo zahodnjaško odgovornost do manj srečnih od nas. Lepo je vedeti, da avtor širi mirne ideje in vsekakor bi bil svet precej lepši, če bi se jih vsi naučili na pamet, ampak po pravici povedano; literaturnemu aspektu svoje angažiranosti, ki naj bi bil v romanu vendarle med primarnimi, ne delajo posebne usluge. Daleč od tega, da bi morali izginiti, zadostovalo bi nekaj manj moralistične slavnostnosti dvignjenega prsta in kanček več vpetosti v pripoved romana.

Ampak kje smo pustili starca? Zaljubil se je, stari norec. Ko je skesan ravno začel resno preučevati možnost, da bi na stara leta svoje vplivno območje razširil iz dometa debelega črevesa, ga zaloti plamenenje vročekrvnosti v obliki nove lepe sosede v domu. Lovec ni več v formi, a plen tudi ne, kajne, pravi zaljubljeni starec in gre v akcijo. Dama se ne pusti prositi, še več, popolnoma se preda skupnemu projektu, ko človekoljubni starec proda nepremičnino in uredi papirje. Platonska prijateljstvo z vzajemnimi erotičnimi sanjarjenji je končna obsodba njunega razmerja.

Naduti in po malem godrnjavi starec se je prelevil v srebrnega zapeljivca in družbenega spreobrnjenca in postaja relativno srečen. Popoln trenutek za dramo; ko je treba stopiti pred novinarje ob otvoritvi doma za tujce, zmedeni starec ne ve, kje je, zakaj je, kdo je okoli njega. Bralcu se hipoma prešije še nekaj preteklih prizorov in stvar je jasna: demenca. Iskanje ljudi, ki jih več ni, branje zapiskov, kot bi ne bili njegovi, zdaj je jasno, da je avtor bolj kot na sanjsko ali metaforično noto stavil na dvojno igro.

Kljub teži vsebine, stigme, nemoči, ki z demenco lega na protagonista, to ne more biti roman o demenci. Raje bi, da vztrajamo pri romanu o starcu. Demenca je ena med stvarmi v njegovem življenju, sicer močan inhibitor, ampak ne more ustaviti osmišljanja, sreče, angažiranega življenja in vpetosti v družbo, ki si jih je vendarle priboril starec. A starec od tu ni več lepa beseda, pusti priokus. Poigra se ne le z njegovimi možgani, ampak tudi z romanom in bralcem. Kaj naj ima bralec v prebranem sploh za merodajno, za resnico, če naj tako označimo nevralgično točko, ki drži vsebino skupaj – in roman vendarle ostaja trdno v tistem sklopu, ki takšno točko nujno potrebuje. Kar je bilo, je starec posodobil v novo verzijo, nihče ne ve, ali gre za ponovitve ali za spomine ali za variacije na temo ali docela vzporedno resničnost. Prostor je samo za sanjajočega. Če naj se bralec približno znajde v zgodbi, potrebuje vsaj občasno trdna tla pod nogami. Izkaže pa se, da je mesto takšnih tal popolnoma stvar izbire in osebnih bralnih preferenc.

In za vas smo izbrali takole: Spoznamo ga na dan njegovega pogreba, starca, ko nam sam z nekakšnim vsevednim pogledom iz groba na kratko predstavi vsakega iz gručice dragih mu ljudi, ki so ga prišli pospremit v zemljo. Avtor s takšnim začetnim manevrom po tihem namigne na kronološki reverz pripovedi, podobnim morda romanu Časovna puščica Martina Amisa. Namig se ne uresniči, že drugo poglavje prinese v pripovedovanje ustaljeni red in disciplino, ki ju konec romana zaključi starčeva smrt. Ostane pa kljub temu po prvem, predstavitvenem poglavju, zanimanje bralca za intrigantno literarno usodo, ki naj se očitno razvozla na prihodnjih straneh, in vzbudi jo izključno rasna, kulturna in socialna nehomogenost pogrebcev. Kaj je torej s šahistom, lepo starko, juristom, Filipincem, izginulo Romunko, črnim kuharjem, da ne naštevamo vseh?

Izkaže se, da vsebinsko prav nič posebnega. Tujci so prišleki, ki so v takšnih in drugačnih okoliščinah pristali pri nas in so zdaj rezidenti doma za tujce, ki sta ga zgradila starec in njegova dama. Čudaki so oskrbovanci doma. Medicinci in socialni delavci so stažisti v domu. Najpreprostejša mogoča konfiguracija. Zakaj potem Pregelj vendarle potrebuje takšen dramatični uvod, ki ga nadaljevanje v prav nobenem pogledu ne opraviči? Ker se za nazaj zdi, da je to bralčeva edina točka, ko se lahko zanese na pripovedovalčev razum. Zdaj ve, da je bil starec dementen sanjač in da mu gre čedalje manj zaupati, ne ve pa, kdaj se je začela tista točka, tisti prelom, ko so stvari iz veljavnih zdrsnile v nerelevantne. Prvo poglavje oziroma prvi del, kot ga opredeli Pregelj, so trdna tla. Iz groba paradoksno govori zdrav razum, ki nenavadno druščino in obenem kontekst romana predstavi tako, da mu bralec lahko zaupa, da si lahko ustvari mnenje, da lahko na nečem gradi. Obenem verjetno drži, da bi se Sebastijan Pregelj, avtor, takšnile opredelitvi na glas smejal. Naj. Zdaj je roman v naših rokah.

Ni njegov najboljši roman, skoraj nobenega dvoma pa ni, da bo govora o njem v zvezi s kresnikom. Ni navdihujoča literatura in ni intimen vpogled v neko tabuizirano in stigmatizirano duševno stanje ali bolezen, kot se v preteklih nekaj letih pojavljajo tudi v slovenski literaturi, je pa zelo dober primerek relativno kvalitetnega preseka obojega. Upamo, da ne bodo še naprej govorili samo o romanu o demenci. Ker za to je romana definitivno škoda.