V prvem od današnjih Kosil odpiramo Črno skrinjico, v kateri smo tokrat našli Obronke, pesniški prvenec Nike Gradišek, ki je sicer na pesniški sceni prisotna že nekaj časa. Njeni uspehi na tekmovanjih v slam poeziji nemara nakazujejo, kako je kalila svoj pesniški jezik in ritem, ki se stketa v verze blizu naravnemu govoru, njen pesniški prvenec pa jo predstavlja kot samoreflektivno pesnico z zavedanjem in željo naslavljati tudi družbo oziroma prostor in čas, v katerem živi.

Obronke napolnjujeta ednina in opisovanje početja in opažanj lirske subjektke. »Plešem z zavesami / pred zajtrkom / in svet se zdi ravno dovolj popredalčkan in razmetan hkrati, / da ga ednina zapolni do roba.« S tem se vzpostavlja atmosfera samosti ali vsaj introspekcije, hkrati pa tudi subtilna prezaposlenost s samo seboj. Temu avtorica občasno doda mero nekakšnega samoponiževanja. V prvem ciklu v zbirki denimo pesmi o uporabnosti zaves sledi dvovrstičnica: »Samo samski ali pa res dolgočasni ljudje / se imajo čas toliko ukvarjati z zavesami.« Tematsko linijo ednine proti koncu nekaj pesmi z dvojino privede bližje cilju, kot ga zapiše Gradišek v eni od pesmi: »Največji cilj mi je / večno pisati srečno / in zato hudičevo slabo poezijo«. Zbirko celo zaokrožita verza »Tu ni prostora za pesmi, / ker je naju dovolj,« s čimer pesnica revitalizira idejo, da umetnosti ni brez takšnega ali drugačnega gorja, pa čeprav gre le za vsakdanje neprijetnosti.

Zbirko na manjše enote delijo fotografije, katerih motivi preidejo od urbanih do motivov narave, kar sta tudi sklopa, ki ju Gradišek (so)postavlja v svoji zbirki. Pesnica se v zbirki zateka k motivom iz narave, ki pa jih sooča z izkušnjo in tegobami mestnega, včasih eksplicitno študentskega, življenja, v katerem se počuti še posebej neumeščeno. Ednina, s katero Gradišek napolni zbirko, ni vedno le posledica samosti ali osamljenosti, ampak večkrat tudi posledica občutka tujosti v svetu, ki jo obdaja. 

Gradišek piše v sproščenem, neobremenjenem prostem verzu, ki se poda tudi njenemu pripovedovalskemu slogu. Nekatere pesmi zazvenijo skoraj kot pripoved v verzih. 

»Kresničke mojih kratkonogih poletij 

je zamenjala pepelnata lahkotnost žarečih ogorkov v temi, 

sosedi pojejo pri odprtem oknu, 

zrak je svež in meni bi lahko razpočilo srce, 

če bi vdihnila pregloboko, 

kot prvič, 

ko sem brala Minattija.« 

Toda pripovednost je razvita predvsem na ravni sloga, vsebinsko pa avtorica ni nagnjena k tvorjenju zaokroženih ali drugače zapomnljivih zgodb, pač pa zasleduje zlasti sedanjiško popisovanje početja lirske subjektke ali njeno metaforično raztelešanje. Njen jezik je pohojen vrt, ona pleše z zavesami, ona je akvarij. Toda pod to pripovedovalskostjo ni mnogo pritajenega. Pesmi v Obronkih niso izzivalne ne v svojem izrekanju ne v pomenskih plasteh, ki bi jih imeli odkrivati, pač pa kot bralci predvsem sledimo ubeseditvi izbranih motivov, a se po koncu pesmi pogosto sprašujemo, kaj je njena poanta oziroma kaj več od vsakdanjih obveznosti ali nevšečnosti, ki jih je marsikateri bralec že reflektiral, nam pesem prinaša. Obronki niso dosledno izčiščeni na tej ravni in pesnici z nepričakovanimi motivi včasih uspe preseči klišejskost, spet drugič pa ji pesem bolj podleže, a ne dovolj, da bi lahko sama banalnost postala njena poanta. 

Subjektka deluje iščoča se. Že v prvi pesmi v Obronkih se sprašuje, »ali bi morala imeti dve imeni / za dom in za dom«. Ne najde vedno prostora zase v svetu, v katerem živi. Druga plast iščočosti pa je v njenih metaforičnih pretelešanjih. Pesnica pogosto uporablja postopek, v katerem jaz v pesmi postane objekt, pojem ali kar prostor, s čimer doseže učinek svojevrstne nedoločenosti, nedomačnost in neuprostorjenje pa nista več le vprašanje njene (ne)vpetosti v okolje, ampak tudi nje same. Pri tem pa lahko bralcu ostane še želja po natančnejši izpeljavi metafor, ki ne delujejo vedno utemeljeno in najbolje umeščene. 

Včasih pesnica samo sebe nekako opravičuje: »[…] mislim, da to ni dobro znamenje. Ne, da verjamem v znamenja, / v bistvu verjamem, da je verjeti v karkoli / leno,« kar poglablja občutek njene neumeščenosti. In nemara se prav to samoiskanje prikrade tudi v kritično raven Obronkov. »Od takrat dalje me občasno prime, / da bi jim poslala ličen dopis«, piše Gradišek v telefonsko aplikacijo za zapiske. Tujost v lastnem svetu v kritičnih aspektih Obronkov zazveni kot notranji samogovor, ki zadeva družbo, a je ne naslavlja nujno neposredno. Gradišek družbeno kritiko vsaj implicitno vpleta skozi zbirko, vendar temu aspektu njene poezije umanjka ostrina, niansiranost ali motivno-slogovna domiselnost. V zbirki najdemo nekaj kritičnih nastavkov, vendar pa niso posebej izpeljani oziroma ostajajo le površinski medklici. 

Pesnica namreč vpleta zlasti tematike, ki zadevajo lirsko subjektko osebno. Tu lahko izpostavimo prostor, ki ga avtorica nekajkrat izpostavi kot problem. Gradišek piše: »imam ta čas in imam to telo in zato potrebujem še prostor, / ampak prostore so privatizirali«. Toda tudi ko naslavlja pomanjkanje prostora, bralcu ponuja premalo, da bi bodisi iz vsebine bodisi iz metaforike uspel zares razbrati globino in perečnost naslavljanega problema. Med družbenokritičnimi pesmimi v Obronkih slogovno izstopa sledeča: »Sunili so jo na kvazipot / med volkove in razbojnike, / […] / ji rekli bel metulj, / ji rekli sladko rdeče jabolko, / ji rekli teci. // Sunili so ga med volkove, // mu rekli // lačen si.« V pesmi avtorica uporablja motiviko plenilca in plena in druge uveljavljene in klišeizirane motive znotraj feminističnega diskurza, ki ga obenem prikaže povsem črno-belo.

Pesmi Nike Gradišek so sicer večinoma nežne – najsi bo čudovito, najsi prekrivamo grenkost – vendar so do te svoje nežnosti zadržane in zato nežnost namesto sveže in samosvoje pogosto deluje neprepričano. Obronki se nam tako izrišejo kot prvenec pesnice, ki si še ne drzne odločno izbrati lastne struje – niti v kritičnosti niti v pisanju srečne poezije ne zapusti zares varnih in zato tudi nekoliko izpraznjenih okvirov.

Uporabljena glasbena podlaga: HoliznaCC0 - April SHowers (vir: Free Music Archive, licenca za uporabo: Creative Commons)