»Pustimo smrt, a ponižanje je nekaj, kar gre noter, pod kožo, in raztrese svoja semena jeze, da vam uniči cele generacije; spomnim se neke zgodbe, ki so mi jo povedali, v Melbuju se je zgodila, ni bilo krvi, a to je mogoče še huje, kri se posuši hitreje kot sram.« 

Slišali ste edini literarno malo bolj prepričljiv citat v obravnavanem romanu Rane naših bratov francoskega pisatelja Josepha Andrasa, ki je letos izšel v zbirki Previharimo viharje založbe Sophia. Vemo, nič kaj optimističen začetek recenzije. A takšne frustracije sproža dejstvo, da še preden preberemo roman, od njega že pričakujemo veliko več. Leta 2016 je bil namreč nagrajen z Goncourtovo nagrado za najboljši prvenec, mladi pisatelj pa je nagrado zavrnil zaradi prepričanj, ki so obrazložena na zavihku knjige. Avtor se ne strinja z instrumentalizacijo tematike, o kateri piše, pa tudi z literarno tekmovalnostjo ne. Takšna drža seveda ni samoumevna, moralo bi jo prakticirati več pisateljev in pisateljic. Poleg tega ostaja avtor dokaj anonimen, njegovo sliko komaj kje najdemo, s takšnimi dejanji pa postavlja v ospredje predvsem politično vprašanje literarne produkcije, nagrajevanja ter založništva. Literarne nagrade so v državah evropskega centra namreč del še ene ogromne industrije, povezane s finančnim kapitalom in prevladujočo meščansko ideologijo – še bolj kot pri nas. 

Roman Rane naših bratov nas popelje v Alžirijo leta 1956. Natančneje v tok misli glavnega junaka Fernanda Ivetona, ki skuša v elektrarni podtakniti bombo. Ta sicer ob sprožitvi ne bi ubila nikogar, bi pa razstrelila elektrarno in na ta način prispevala k alžirskemu boju za osvoboditev izpod francoske oblasti. Vendar bomba ne eksplodira, Ferdinanda ujamejo in aretirajo, pripoved pa se razdeli na dve časovni liniji. Prva nadaljuje Ivetonovo izkušnjo po aretaciji, torej izkušnjo zapora, druga pa nas vodi v njegovo preteklost, v kateri izvemo več o njegovem zasebnem življenju. Izvemo, da je Iveton francosko-španskega porekla, član Alžirske komunistične partije, borec za svobodo in idealist. 

Zgodba je vsekakor zanimiva, njena tema zgodovinsko pomembna, a bralki ponuja veliko več vprašanj, kot si jih roman upa zastaviti. Žal tretjeosebni pripovedovalec pove dovolj informacij, da se znamo orientirati po časovnici francoske kolonialne zgodovine, a premalo, da bi lahko izvedeli kaj zares novega. Tudi psihologije glavnega junaka se avtor dotakne le bežno, ljubezenski odnos med njim in njegovo ženo Helene pa je patetičen. Helene ostaja tipizirana ženska, bolj kot ne med štiri stene zaprta gospodinja, a hkrati femme fatale ‒ zvesta in predana svojemu junaku. Poleg tega je opisana kot precej apolitična. Toda tudi Ivetonova politična prepričanja so izražena zgolj v splošnih parolah o svobodi in enakosti, ki bi jih lahko izrekel kateri koli levičar. Ko se kot bralke vprašamo, kaj glavnega junaka žene v to, da se odloči razstreliti elektrarno, ostanemo brez odgovora. Iveton se pred nami izrisuje brez notranjih nasprotij, dilem in frustracij. Roman je navsezadnje dolg le dobrih sto strani, kar že fizično onemogoča, da bi se lahko protagonist in hkrati zgodovinski lik pred nami izrisal v svoji kompleksnosti in celovitosti. 

Roman Rane naših bratov ne prevprašuje vloge komunistične partije in francoskih aktivistov v osvobodilnem boju  Alžircev. Zdi se, kot da se avtor iz strahu pred orientalističnim pogledom na alžirsko kulturo otepa vseh malo bolj poglobljenih opisov romanesknih oseb in politične atmosfere med letoma 1954 in 1962. Vprašamo se, kaj nam potemtakem zgodovinski roman sploh še lahko ponudi, če je Ivetonovo zgodbo že leta 1986 raziskal zgodovinar Jean-Luc Einaudi v svojem delu Pour l’exemple, l’affaire Fernand Iveton. Literatura naj bi navsezadnje več kot zgodovinske knjige in dokumentarci ponujala prav zato, ker daje možnost vpogleda v dimenzije psihologije in medsebojnih odnosov, ki jih faktografija ne zajame. Pogrešamo torej potopitev v neštete probleme, ki se pojavljajo pri sobivanju kolonizatorja in koloniziranega, pa čeprav se oba borita za osvoboditev izpod hegemonije zahoda. Spomnimo se na Nadine Gordimer, ki je podobno tematiko obravnavala v južnoafriškem kontekstu ‒ pri Andrasovem romanu pogrešamo mojstrstvo literarnega pripovedovanja. 

Sicer nudi tema, ki jo je avtor izbral, dober dostop do političnih vprašanj sodobnega časa. Rehabilitacija zgodovinsko pozabljenih imen lahko vpliva na percepcijo sodobnosti. Če pa se pomudimo pri literarni obravnavi historičnih tem, lahko takšen pristop razumemo tudi kot znanstven. Pogled nazaj nam omogoča pogled z distance, vpliva na razumevanje današnjega političnega stanja in išče razmerja med razlikami in podobnostmi današnjega in preteklega sveta. A zgolj izbira dobre zgodovinske zgodbe še ni dovolj, da se roman zares izkaže za političnega: prav notranja razklanost protagonistov, ki jo ustvarjajo paradoksi družbe, je tisto, kar pogrešamo, in je tisto, kar dela zgodovinski lik univerzalen v njegovi partikularnosti. 

Ne roman, temveč tragična zgodba resničnega Fernanda Ivetona nas zares pretrese. Francoski aktivist je namreč februarja 1957 izgubil življenje pod giljotino, pred tem pa v zaporu prestal brutalno mučenje. Odločitev sodišča je bila bizarna: bombe namreč Ivetonu ni uspelo sprožiti, a tudi če bi jo, ne bi ubila nobenega človeka, pač pa bi zgolj porušila strateško pozicijo nasprotnika. Z vidika absurdnosti razpleta dogodkov Josepha Andrasa na nekaterih spletnih straneh zato primerjajo z Albertom Camusom.

Rane naših bratov deluje kakor uvod v nekaj literarno večjega. Mlad francoski avtor navsezadnje le ima izdelano lastno politično stališče, kar je razvidno predvsem v njegovih odločitvah, da zavrne Goncourtovo nagrado in da se loteva tem francoske kolonialne zgodovine. A če avtor ne bi bil tako skop s svojimi besedami, bi ga morda lahko celo obtožili, da hoče povedati zgolj, da niso bili vsi Francozi tako slabi. Ali pa nas hoče prepričati, da niso vsi francoski pisatelji fejk levičarska intelektualna elita?