Rasa je otrok rasizma

Recenzija izdelka
7. 3. 2022 - 13.30

Verjetno se vsi spomnimo dogodka, ko je družbena omrežja in televizijske ekrane pred več kot letom in pol preplavil video umora Georgea Floyda, ki ga je v Minneapolisu zadavil belopolti policist. Video, na katerem vidimo Floyda na tleh in slišimo njegov poslednji stavek »I can't breathe«, je ponovno podžgal proteste, znane pod sloganom Black Lives Matter. Gibanje, ki je pred skoraj desetletjem nastalo kot odgovor na smrt sedemnajstletnega temnopoltega Trayvona Martina, čigar morilec je ostal nekaznovan, postaja tako iz leta v leto morda celo še bolj aktualno. Iz istega razloga pa je aktualen tudi lanski prevod dela Med svetom in mano ameriškega pisatelja Taja–Nehisija Coatesa. 

Oče v Baltimoru rojenega Taja–Nehisija Coates je bil med drugim tudi eden izmed članov Črnih panterjev, novinar in pisatelj pa je delo Med svetom in mano posvetil svojemu petnajstletnemu sinu. Avtobiografska pripoved v obliki daljšega pisma se uvršča v nefikcijsko oziroma stvarno literaturo. Knjiga, ki je v Ameriki izšla leta 2015, je prejela izjemno dobre odzive in mnogo prestižnih nagrad, doživela je gledališko uprizoritev, lani pa se je HBO odločil, da bo posnel še filmsko adaptacijo knjige.

Avtor spretno povezuje pop kulturo ter pomembne zgodovinske osebnosti in politično zgodovino. V isti knjigi se tako znajdejo rap komad avtorja, čigar rime lahko slišite v podlagi prispevka, in imena klasičnih modernih pisateljic in pisateljev ter študentov in profesorjev na Univerzi Howard, ki je bila znana po mnogih temnopoltih pisateljih in pisateljicah. Mešanje popularne kulture, literature in politike omogoča vsakomur, da v besedilu najde svoje aluzije in kulturne povezave, knjiga pa se tako odpira širšemu spektru bralstva.

Ni torej naključje, da je tovrstna literatura v širši javnosti požela tak uspeh. Tematika in slog sta namreč kljub zgodovinsko in družbeno kompleksni temi širšemu občinstvu izjemno dostopna, delo je slogovno izčiščeno, jezik pa tekoč in razumljiv. Avtor nekje zapiše: »Poezija stremi k ekonomičnosti resnice – odvečne in neuporabne besede je treba zavreči, in odkril sem, da se te odvečne in neuporabne besede ne razlikujejo od odvečnih in neuporabnih misli.« In prav mešanica ekonomičnosti, resnice in poetičnosti pisateljevega miselnega toka ustvarja delo tako kvalitetno.

Ta–Nehisi Coates začne pismo sinu z vprašanjem, kaj pomeni izgubiti telo. To ostaja osrednji motiv, ki preveva vse misli in se razprostira čez celotno besedilo. Telo je kljub svoji singularnosti zgodovinsko zaznamovano in je kljub vsakemu individualno doživetemu nasilju v resnici simptom sistemskega, rasističnega nasilja. Avtor že na začetku poda misel, da je rasa otrok rasizma, in ne njegov oče, s čimer zareže v razmerje med vzrokom za sistemsko nasilje nad temnopoltimi telesi in njegovo posledico. Avtobiografski jaz se zaveda ideološke podlage za rasno segregacijo, saj so interpretacija, razmerja moči ter iz njih izhajajoči vrednostni sistemi razlog za obstoj rase, torej pogoj za to, da se o njej sploh lahko pogovarjamo in da lahko ima materialne učinke v svetu, v katerem živimo. In o rasizmu kot o sistemskem nasilju nad individualnimi telesi mnogoterih primerov moramo govoriti.

Ta–Nehisi Coates se po opisu sinove reakcije na umor Michaela Browna, čigar morilci so ponovno ostali nekaznovani, potopi v spomine na svojo mladost in sodobnost, v kateri piše, primerja s preteklostjo. Telo, ki ga je moral avtor zavarovati pred nasiljem, se je moralo naučiti uličnih pravil, rokovanj, gest in načina govora, da se je lahko zavarovalo. Zdi se, da si lahko v preteklosti na ulici s ponotranjenjem pravil igre zavaroval samega sebe, medtem ko se njegov sin v sodobnosti kljub manj prisotnemu uličnemu nasilju sooča z drugačnimi, a prav tako krutimi primeri. To sta nedoločljivo policijsko nasilje in nasilje pravnega sistema, ki imata v rokah veliko več moči.

Pisatelj se hkrati zavestno odreče odgovornosti za spreminjanje vrednot belopoltega ameriškega prebivalstva, ki ga imenuje Sanjači z veliko začetnico. Kot v spremni besedi opaža Petra Meterc, prevajalka knjige, Ta–Nehisi Coates svojemu sinu ter posledično tudi bralkam in bralcem ne ponuja niti lažnega upanja na spremembo, za njegovo naravnanost do sveta pa se velikokrat uporablja oznaka afropesimizem. Pisatelj zaradi zgodovinske in socialne obremenitve, ki jo vsak dan občuti na lastnem telesu, poteka zgodovine ne razume kot napredovanje v boljši jutri in ne verjame vanj. In čeprav si za svojega sina želi boljše prihodnosti, mu upanja ne zmore iskreno posredovati.

Delo Med svetom in mano poleg tematizacije rasizma izraža tudi kritiko šolskega sistema in prekarnega kulturniškega dela. Prvi človeku ne ponuja orodja za boljše razumevanje sveta okoli njega, krepi segregacijo in ohranja razredno razslojenost, to pa je pisatelju dolgo onemogočalo dostojno življenje. Avtor se le hipno dotakne kapitalizma, ki ga poveže predvsem z močno razslojenostjo ameriške družbe, v kateri v bazen revnejšega prebivalstva spet padejo temnopolti.

Delo Med svetom in mano oriše tako politično kot tudi družbeno situacijo v Ameriki, z njegovo pomočjo pa lahko dogajanje v ZDA tudi bolje razumemo. Sicer pa avtor odpira tudi mnogo vzporednic z Evropo, kjer usodo človeka spet zaznamuje telo. Ta aktualnost se nanaša na stanje, v katerem se meje odpirajo zgolj za nekatere pribežnike in pribežnice. Sistemski rasizem ljudi na mejah filtrira na podlagi barve kože: belopoltim je avtonomija gibanja dovoljena in zato jih lahko sprejmemo odprtih rok, vsi ostali pa ostajajo za zidovi, v zaporih ali še naprej preganjani.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness