Razpotopis

Meja je črta, ki ločuje oziroma razmejuje države ali ozemlja. Meja je vse, kar ločuje oziroma razmejuje kaj nasploh. Mejo zaznamuje nepremostljivo protislovje; je točka stika in razhoda. Njene bodeče žice, električne ograje in polavtomatske karabinke strogo svarijo in prepovedujejo, hkrati pa tudi vabijo in porajajo fantazme o svetu onkraj.

Razpotja, stičišča in razhajališča – skratka raznorazne margine – v svojem potopisnem romanu Meja prečka bolgarska avtorica Kapka Kassabova. Roman je v prevodu Petre Meterc izšel letos v sklopu festivala Fabula pri založbi Beletrina. Slovensko bralstvo je s tem deloma prodrlo jezikovno mejo do Kassabinega opusa, ki se razteza od esejistične proze do poezije. V središču njenega pisanja so vselej obrobja, ki jih lahko spremljamo na treh ravneh: prvič na pozabljenih periferijah geopolitičnih interesov; drugič v življenjih obrobnežev, ki te periferije poseljujejo; in tretjič v fluidnih prehodih med treznim razumom in mikavno intuicijo. 

Z romanom Meja se Kassabova, otrok centra, vrača v svojo rodno Bolgarijo, natančneje na njeno turško-grško mejo. Stičišču teh treh držav avtorica podeli titulo »zadnje evropske meje«; gre za oddaljeno območje, kjer licemerstvo liberalizma lahko neomejeno in nekaznovano prireja spektakularne uprizoritve lastne moči. V to isto zakotje so Rimljani, veliki očetje naše civilizacije, izgnali Ovidija, da tam gnije ob pisanju elegij. Skozi zgodovino je na tej tromeji pognala še bleščeča bodeča žica, ki je pretekle disidente opominjala, da zapuščajo rajski vrt sovjetskega paternalizma, današnje pa, da s svojim obstojem ogrožajo temelje evropske demokracije.

Avtorica že v predgovoru zavzame jasno stališče do meja; to so anahronistične, arbitrarne tvorbe, gola utelešenja oblasti in njenega nazadnjaškega nacionalizma. Slednji vselej nastopa v paru s pokroviteljskim centralizmom, ki iz svojega slonokoščenega stolpa periferiji diktira pozabo, njene prebivalce pa razčloveči v sredstva za dosego svojih ciljev. Ker se zaveda jalovosti pridiganja spreobrnjenim, se Kassabova v nadaljevanju izogne predavanju o neenakomernih razmerjih moči med centrom in periferijo. Roman zasnuje kot ciklični potopis, v katerem »ljudje niso le pripovedna sredstva za zgodbo o meji«, temveč zgodba sama. Ko zagledamo zemljevid bolgarsko-grško-turške tromeje, upodobljen na prvih straneh knjige, se nam morda porodijo spomini na prebiranje znanstvenofantastičnih ali avanturističnih robinzonad, a Kassabova že s prvimi poglavji prepriča, da je življenjska izkušnja ljudi vselej bolj edinstvena od še tako dodelane fikcije.

Kassabova nas na svojem potovanju pobere nekje na bolgarski strani gorskega masiva Strandža. Ni povsem jasno, če je to tudi dejanski začetek njenega potepanja po zadnji evropski meji. Roman se namreč poigrava s konvencijami literarnega potopisa; bolj kot linearnemu sosledju dni in prevoženih kilometrov sledi avtoričinemu toku zavesti, ki ga je retrospektivno uredila v tematske sklope, tem pa nadela naslove, da lahko zaživijo kot poglavja. Vsako poglavje začne s slovarskim geslom, ki ga najprej faktografsko predstavi, nato pa asociativno vpne v širši kontekst doživetega. Besedilo tako briše žanrske omejitve in prosto prehaja s poljudno-geografskih sestavkov do intimnih osebnih izpovedi.

Izmikanje linearnemu dojemanju časa na slogovni ravni seveda ni naključno; Kassabova z njim bralno izkušnjo uspešno približa vsakdanu obmejnih vasic, za katere se zdi, da plavajo proti toku zgodovine. Glavnino avtoričinega potovanja, posledično pa tudi romana, zaznamujejo zgodbe ljudi iz teh trohnečih Arkadij. Skozi njihove življenjske zgodbe se odstira kolektivna zgodovina ljudi, ki jih je anonimni, na tisoče kilometrov oddaljeni center označil za periferne. Potisnjeni v identiteto obrobnežev so se morali v njej tudi znajti. Brezmejno vrzel, ki jih v njihova zasebna in družbena življenja vrta ideologija določene dobe, pa naj bo to stalinistična perverzija socializma ali pa neznosna svoboda prostega trga, zapolni iracionalno. Pravoslavje se stali s pradavnim poganskim vraževerjem, islam s slovansko mitologijo, buržoazni koncept narodnosti pa razpade na bolj ali manj srčne sosedske odnose. 

Klateži, tihotapci, begunci in ostali periferni nomadi, ki jih avtorica spoznava ob meji, jo mestoma tako prevzamejo, da jim posveti kar cela poglavja. Njihove zgodbe podaja brez komentarja, saj je vse zapisano že v njih samih. Mesto pokroviteljskih moralnih sodb zavzame radikalna empatija do vseh, ki so jih takšni ali drugačni izkoriščevalski sistemi skušali oropati človečnosti. Njihovo vztrajanje pri obstanku roman ovije v trpko, času povsem neprimerno upanje. Kassabova pri tem izhaja iz najmanjšega skupnega imenovalca, ki jo druži z vsemi temi ljudmi, za katere se morda zdi, da so od nje radikalno drugačni: temeljno podobnost vidi v kolektivnem strahu pred izgubo nečesa, čemur lahko rečemo dom. Svoje izkušnje z migracijo, ki jo je obsodila na identiteto večne tujke, seveda ne skuša primerjati s trpljenjem begunke, ki ji je vojna razorala vso preteklost, sedanjost in najverjetneje tudi prihodnost. Nasprotno, skozi besedilo vselej reflektirano opominja na svoj privilegiran položaj in opozarja na sprevrženost romantiziranih, orientalističnih predstav o preprostejšem življenju daleč onkraj vidnega polja globalnega centra. 

Pripoved prežemata milina in razumevanje, ki se prepletata med obmejnimi domačini in avtorico. Roman posledično navdušuje tako vsebinsko kot jezikovno. Pristen, iskren odnos med Kassabovo in vsakomer, ki po naključju postane njen vodič, porodi takšno pozornost pri izbiri besed, da bralko prenese v meglene gozdove Rodopov ali v čajnice, kuhinje in vrtove bolgarsko-grško-turškega komšiluka. Meja tu ponovno zaobide konvencije potopisov, saj avtorica ljudi, na katere naleti na poti, ne obravnava kot spektakularne lokalne zanimivosti, niti se ne pretvarja, da je ena od njih. Predstavi jih v vsej svoji človečnosti in jih tako ne zreducira na sredstvo za grajenje zgodbe svojega romana; nasprotno, njen roman je zgolj posrednik njihovih zgodb. 

Kapka Kassabova nam v Meji predstavi zaokrožen svet evropske periferije ter njenih samodržcev in samodržk, ki na okrajih razkazovanja državnega nasilja centralističnim politikam navkljub ohranjajo življenje. S svojim golim obstojem se upirajo kolonizatorskemu centru in prevprašujejo koncept nacionalne države. Če parafraziramo avtoričine besede: razkroj anahronističnih in arbitrarnih meja skozi grajenje ozaveščenih skupnosti ni le mogoč, je naša konkretna naloga.

Na mejnem prehodu je stala Leila.

❊

Slika: Stefan Kančev, Prihod pomladi