V tokratni rubriki Kosilo nekega molja predstavljamo in motrimo pesniški prvenec Relikvije Dihanja mladega avtorja Jana Krmelja. Krmelj, rojen leta 1995, je v zadnjem polletju udaril na širše površje kot nekakšna skrbno varovana skrivnost in začel z nezaslišano močjo svojega pisanja povzročati hude, čeprav navzven ne nujno spektakularne, valove. Možnost smo mu imeli prisluhniti tudi na Radiu Študent v okviru jutranjih gostovanj, na nekaj izbranih literarnih dogodkih, predvsem pa prek knjige, ki jo držimo v rokah že nekaj mescev.

Relikvije Dihanja in s tem pesniški glas Jana Krmelja se v polje mlade literarne ustvarjalnosti novejšega datuma, pa tudi v tisto problematičnih srednjih let, umešča tako, da se ne umešča, temveč podtalno razfukava koordinate tiste realnosti, ki jo usmerjajo - ki si jih delimo in si jih ne delimo. Vanje je zaplul pospremljen s samodeklarirano afiniteto do Paula Celana, enega osrednjih pesnikov zloma iz prejšnjega stoletja (pesem Ad Paul Celan in cel kup osrednjih ter obrobnih reči, med drugim še neizdan prevod zbirke Schneepart) - afiniteto, ki pravzaprav ni nikakršno zavetje, temveč še večja izpostavitev pod kap, v tok in ob zapornice. Za tiste, ki smo bili presunjeni od Celanovih eksplikacij rešetk jezika in ki smo nemara čutili z napovedjo vojne metaforam v delu Jureta Detele, je Krmeljevo pisanje malodane odrešitev. V tem smislu je težko razumeti očitke hermetičnosti, ki so že in gotovo še bodo, prišli. Krmelj pač ne piše o tem, koliko knjig je prebral, o urbanem kofetkanju, postštudentskemu nihilizmu in zdolgočasenosti. In če pri teh letih nima časa za to, ga gotovo in na srečo ne bo imel niti kasneje.

Kar brli iz njegove poezije in pisanja je svojevrstna urgenca, ki daje slutiti, kako malo izbire ima, kako je to zanj na neki način edini jezik, skozi katerega je sploh moč pisati - če se naslonimo na nekatera razmišljanja Miklavža Komelja iz spremnega pisma knjigi (h kateremu se še vrnemo). Ne piše o tem, o čemer se ne da pisati, temveč piše to, o čemer in česar se ne da pisati. Jezik od Krmeljevih v tek sproženih procesov blago ječi – ampak ječi že tudi pod težo gospostev in »ptic v kletkah«. Ptice niso več ptice, ven izstopijo kot »ptičji cvet«, gozd porojeva nenaden vznik »peščenih živali« in njihovo »zaletavanje« v prisotnega/prisotne znotraj pisanja ostane nam – in to kar ostane za prebiranjem tega, je orakeljske narave. Zlom in nova nedoumljivost veziva. Prisluhnimo:

»[...] (Nekakšne

roke zasenčijo ime. Nekakšne ustnice

sporekajo ustničnike v sove ali udarce.

Nikakršnih vezi med njimi:

So

vsakršna vez.«

Na drugih mestih beremo »[...] Osip imena, / kako vzajemen dvom.« Komelj piše, da se Krmelj zaveda »delovanja besed« in »kabalistične eksplozivnosti črk«. In ravno ta okrutnost imenovanja, polna »tujih smrti«, nas spet vodi skozi celanovsko izkušnjo, izsušeno liturgično dikcijo porajanja in izničevanja, robnega obupa in temeljne nenaslovljivosti. »Izkopljemo svoje kosti, kjer smo sidrali / vlakna, vozle in nohte, odpadle / slike ranjene divjadi, dvoje teles / ki z jeziki boža ranjeno povrhnjico / lobanje, nikakršnih zapuščenosti, ni / kakršne civilizacije. // Izkušam neprilagojenost ptice v zaskaljenem / zobovju meje molka. Izdiram utripajočo enigmo / iz razprte kože [...]« Krmelj zapluži v mrakobnost jezika, v obsenčnost izrekanja, vendar pri njem ni izsušenosti, temveč utripanje in konji – na obeh straneh zidov. »Imel sem srce konja med stenami. [...]« V Krmeljevem pisanju se razpirajo različni platoji intenzitet, ki sta tudi deškost in otroštvo, in ki ne zgolj nabrekajo in usihajo, temveč so tudi nezvedlji na vzhod in zaton. Je kot konj, sicer mlad, ampak tudi star, s svojo živalsko maso že od nekdaj v tkivu sveta, podvržen teži sonc. Med branjem so se mi večkrat, nemara povsem sprevrženo, utrnili verzi Dejana Kobana, ki pravijo »galaksija ječi pod težo starih planetov«.

Če Krmelj pravi »Neiztočna zora. Nezvezljivost tega dejanja / z dejanjem razpolaganja, viden obok / drsečega trupa živali v obratu: obdobje« in »levenje, nezvezljivost zore / z nočjo ali dnevom« ter mu Komelj v spremnem pismu odgovarja »Goriš v zori, ki ni zvezljiva ne z nočjo ne z dnevom«, ne moremo mimo Celana in njegove Shibboleth, kjer beremo in slišimo »Flavta, / dvojna flavta noči: / spomni se temne / dvojčične zarje [...]«. V taisti poemi pa Celanu vznikne tudi magična konjska prezenca: »Samorog: / ti veš za kamenje, / ti veš za vodo, / pridi, / da te povedem onkraj / do glasov / Estremadure.«

Jezik ni nekaj, kar bi nas akomodiralo, trenutek monstruoznega zaužitja vanj nam ni spominsko dostopen, je internalizirana drugost, v kateri se ne gibljemo prosto, ampak zadevamo in se zaganjamo v to malo verjetno komunikacijsko mrežo, naphano z zakodiranim antropocentričnim gospostvom, v katero zadajamo luknje in iz katere izpuščamo druge vrste drugosti. Čudna palača osmoznih ogledal, ki lahko pri Krmelju ob pravem udarcu in lomu svetlobe postanejo pripravna surovina za nož – rez – in izpust živalske mase, tropa sočutečega bitja, ki obenem, ko brni s samoto, hkrati ta šum tudi neponikljivo - »Nihče izmed šumov ni poniknil, [...]« - stopi v topel pesek nezvedljivosti, občutje prihoda. Slutnjo vpetosti, zavesti nezvedljive na jezik in človeško - »Oblika, pripoznana z nožnimi prsti / brlečega otroka z očmi znotraj žarnice, / polžje lupine, zavest, / [...]« - v katero se lahko potopimo in zaznavamo s tem, ko smo in nismo več enaki sami sebi, vrženi na križišča spolovilnih vstopov in izstopov, prestopov agregatnih stanj, zglobov in okončin v »micelij zgodovine«, gest namembnosti v razpuščeno divjad - »[...] razslojil / sem sleherno gesto v divjad, [...]« - in sprememb prek stika z ranjeno živaljo.

»Ptičji cvet. Noga ranjene mačke, ki polni

prostor oddaljenosti s šumom, sedaj

počiva v nekakšnih polmotoričnih

dlaneh bromidnih naročij,

lesket:

izpadlo oko, ne izpadel organ, izpadla

zavest in občutje štirinožnega vzgona, pretvorjena

v izgon:

kako sidrišče čutov znova izpljune vzmetno željo,

kako se razlaščena vsebina tega telesa

ne razplasti -

Poseduje tok v prepletu kostnih jezikov v rokavu,

sorečje, samotočje

gob:

micelij neke zgodovine v izumljeni

celoti mojih nog.«

Krmelj piše, kot bi med enim in drugim korakom ujel tisti hipni, skoraj celotni horizont možnosti spotika, ki je prisoten v vsakem vmesju, in ga razprl. V naslednjem trenutku je že na drugem koraku, ki pa je znatno bolj zagažen, megličast in obenem topo fizičen v združenju s pravkar razprtim. To se mu pogosto zgodi nekje na 5/7 posameznega pesemskega telesa, kjer postane pritisk tega, kar beremo, skoraj prevelik. In to, kar se tam sproža, bo tudi ostalo. Krmelj ni zažarel kot zvezda, ker to ne ustreza naravi njegovega dela, temveč prej kot žerjavica, oglen indikator drugih sonc ...

»Si zatipal sonce / pod / zoglenelima mladičema?«