Južnoameriško književnost je prizemljil iz mitičnega v politično. S svojimi ekscentričnimi izpadi na domači literarni sceni je počasi postajal pesniški nekdo, pa to zamenjal za brezimnost evropskih mest, da bi lahko pisal, pisal. Pesnik, ki je zgolj priložnostno postal tudi prozaist, ker je tako lažje preskrbel svojo družino. Enigmatični izmišljevalec svojega življenja, še desetletje po njegovi smrti se prepirajo o njegovi domnevni zasvojenosti s heroinom in njegovi prisotnosti v Pinochetovem Čilu. Pisatelj z izjemnim spektrom registrov v odstavku povprečne dolžine. Zaničevalec Isabel Allende. Mojster subtilnega šoka, ki se ne vtika neposredno v družbeno dogajanje, vendar slednje preveva vsako črko njegovega ustvarjanja. Roberto Bolaño, skratka.

S prozo je začel sredi devetdesetih let, ko mu je bilo štirideset in nekaj let. Praktično nemudoma je literarna srenja ponorela za njegovimi romani in v nekaj letih so sledila manična prevajanja v angleščino itd., po desetih letih dobivamo prevode enega za drugim tudi v slovenskem jeziku, zasluge gredo Študentski založbi. Umrl je leta 2003, že nekaj časa v tekmi s težko boleznijo, pri čemer je, kot je posrečeno zapisal eden mnogih kritiških fenov, smrt tako navijala za njegovo umetnost, da je lahko vsaj na prvo roko končal svoje veliko delo, 2666.

Noč v Čilu je kratek roman, ki govori o boju ostarelega duhovnika in povprečnega pesnika s samim sabo. Na smrtni postelji razmišlja o svojem življenju. »Ostareli mladenič« pravi svojemu alter egu, tistemu, ki je bil družbeno neprilagojen, razmišljujoč in ustvarjalen in ki je moral ostati celo življenje tiho.

Bolaño iz lika duhovnika v retrospektivi njegovega življenja zgradi tripartitno strukturo relacij, in sicer odnos protagonista do samega sebe, do umetnosti, posebno literature in kritištva, ter do javne družbene sfere. Vse tri plati bivanja in agiranja so med seboj seveda prepletene, čeprav si v grobem sledijo kronološko ena za drugo. Skupni so jim konformizem, molčanje, zanikanje, stagniranje, samopomembnost in resignacija.

Mlad duhovnik kmalu po posvetitvi spozna vodilnega čilskega literarnega kritika, ikono svojih literarnih ambicij, in mu nekaj časa sledi tako literarno kot duhovno; ne odzove se edino njegovim homoerotičnim provokacijam. Pod takšnim mentorstvom se razvije v prepoznavnega kritika, spozna mnoge ustvarjalce, tako osebno kot prek njihovih del, hodeča enciklopedija, dobi samozavestni zapis, ki pogosto ne odraža njegovih pravih literarnih vtisov. Ne ve, zakaj. Rad ugaja. To prinaša določeno odgovornost. Tega se zaveda. 

Napetost korigira v svojih lastnih pesniških poskusih, ki z leti postajajo manj in manj apolinični, kot jih sam označuje, in vedno bolj napadalni, do homoseksualcev in žensk na primer, čeprav niti sam ne pozna vzroka svojih frustracij. Član Opusa dei dobi nekaj delikatnih in neobičajnih nalog, ki ga etablirajo udobno v prorežimskem kontekstu. 

Z leti postaja »ostareli mladenič« glasen, očitajoč in prepirljiv. Duhovnik se spusti v dialog z njim in z najbolj pretresljivim aspektom svojega udejstvovanja oziroma bolje neudejstvovanja, z mirnim spancem ali literarnim klepetanjem v nočeh, ko ljudje izginjajo po kleteh Santiaga.

Pisateljevo pisanje je v čudoviti simbiozi z duhovnikovim življem. Strastni opisi mladostnih tesnobnih pričakovanj v toplih nočeh, literarnih ambicij, ki se zdijo večje od življenja samega. Bolaño je tu pojoč in mestoma liričen. Literarne debate med mentorjem in učencem imajo stakato ritem pogovorov brez ustreznih ločil, ki spominjajo morda bolj na naštevanje kot na literarno prefinjenost, poplava imen in opisov postane nepregledna v sivini vsebinsko komaj ločenih povedi. Akcije za Opus dei dobijo satiričen, ciničen prizvok. Ponavljanje, ki je mlademu duhovniku dajalo efekt monotonije, se pri odraslem moškem prevesijo v aroganco. In pri starcu v resignacijo samolaganja, v soočenost s prizori, ki jim je sam zavestno vlekel zastor čez oder zgodovine. Kot ostali, seveda, strah pred oblastjo skoraj ni poznal izjem, tudi za ceno zgodovine, tudi za ceno izmučenih priklenjenih teles v kleteh.

Bogastvo v malem je Bolañov roman, tako iz literarno-teoretskega in družbeno angažiranega kot spoznavno vrednostnega stališča. Sicer se je sam strogo boril proti avtobiografizmu v literaturi, a njegova biografija dejansko tako prepleta roman Noč v Čilu, da jo je težko popolnoma izključiti iz debate o knjigi, pa najsi bo to njegov boemski življenjski slog ali njegova močna literarna opredeljenost. Slednja skupaj z uporabo doktrine šoka jasno priča o popolnoma novem konceptu južnoameriške literature, ki jasno da vedeti, da od opevanega magičnega realizma danes ni ostalo veliko. Zdi se, da je z Bolañom južnoameriški roman dobil novo veliko poglavje.

Risala in pisala, Andreja.