Romunskih leposlovnih pisateljev pri nas ne poznamo preveč dobro. Razen Eugena Ionesca je bilo v sodobnejšem času moč slišati še za Mirceo Cartarescuja, potem pa do prevoda Normana Manee, ki ga obravnavamo danes, dolgo ni bilo moč brati ničesar.

Knjige, ki od konca leta 2012 krasi police v slovenskem prevodu, skoraj ne bi mogli prijeti v roke, če bi se leto 1984 izteklo le malo drugače. Črna ovojnica je dobila svoj naslov prav zato, ker jo je Norman Manea takrat prvič izdal v svoji domovini, Romuniji. Ker je bila ta, kot je opazno tudi v sami knjigi, tedaj še vedno žrtev stroge cenzure, je bila izdana v pomanjkljivi verziji, brez imen, brez očitnih namigov na kritiko režima, z veliko metaforami. Manea pa je svojo pot nadaljeval v tujino, kjer je po poti poskušal zbrati delčke svoje knjige, ki jo je prej pošiljal prijateljem. Črna ovojnica svoje poti ni prestala v popolni obliki, a jo je leta 1995 lahko ponovno izdal, tokrat v necenzurirani verziji. Lanskoletni prevod v slovenščino pa je bil preveden preko italijanskega prevoda. O tem več pozneje.

Na prvi pogled lahko opazimo, da pisateljevi opisi sploh niso opisi, ampak zgolj zgoščena naštevanja. In medias res se znajdemo v shizofrenem prepletu zgodb srečujočih se ljudi. Ne le, da zgodba ne sledi dramskemu trikotniku in na koncu ni razpleta, temveč tudi ni zapleta na začetku. Poznamo delno preteklost protagonistov, njihova sedanjost je povsem transparentna, vendar bi oboje od tega po razlagalni sposobnosti pisatelja lahko bilo tudi prihodnost.

Knjiga je precej konfuzno napisana. Razume se, da gre za ljudi v krizi in da je v krizi tudi država, za katero predvidevamo, da je Romunija. Kot v pravljici se kraj in čas dogajanja večinoma ne omenjata, razen ko Manea enkrat omeni Bukarešto in na drugi strani namigne, citiramo: »Ali veste, da je naša romanska strina, Francija, od vojne do danes, v slabih oseminštiridesetih letih, udejanjila skokovit ekonomski napredek, enak tistemu v času med obdobjem Ludvika XIV. in drugo svetovno vojno?« Konec citata. Pri tem delu je verjetno leta 1995 prišlo do sprememb v besedilu.

 

Vrnimo se k protagonistom. Zdi se, da so med njimi tudi norci. Vendar, kdo je tu v resnici nor? Ali gre res za hotel in njegove delavce ali za bolnišnico in njene paciente? V težkih razmerah v času hrane na bone, v času po 2. svetovni vojni, lahko marsikdo zgolj ravna noro. Še težje pa se je privaditi vsem vzdevkom in priimkom nastopajočih, saj se pri nekaterih šele na 200. od 319 strani pojavijo povezave med različnimi poimenovanji.

Nekatera poglavja so še vedno ohranjena v originalni pisemski obliki. Nam pa ta poglavja onemogočajo sledenje rdeči niti. V besedilu ne razlaga niti metafor. Te so nametane po knjigi in jih šele kasneje tekom dogajanja lahko razumemo, v smislu, kaj je resničen del primere in kaj je prispodoba za prvi del. S takšnimi okraski je šel Manea genialno prav do roba. Predstavljajmo si dva psa v spolnem aktu, slinita se eden po drugem in živalsko kričita. Repa tolčeta po zidu od veselja in ritem bokov se sliši ob udarjanju postelje ob tla, nakar se med opisom pojavijo rdeči lasje. Tedaj se šele zavemo, da je ta živalski seks v resnici plod dveh ljudi.

V Črni ovojnici Normana Manee lahko zasledimo tudi več monologov, ki jih le redko prekine beseda ali dve drugega sogovorca, kar nas spomni na formo intervjuja. Eden vedno govori več kot drugi, ki samo prikimava, dokler ne prevzame besede. Proti koncu knjige se sicer količina izgovorjenih besed med osebama počasi uravnovesi. Med govorom pa se pisatelj ne brzda, kljub pomisleku, da je prva izdaja izšla med časom cenzure. Dotakne se celo tematike pedofilije v šolstvu, ki je v povojno napisanem romanu o kriznih časih osebe in družbe gotovo sprva ne bi pričakovali.

Vsekakor v rokah držimo že precej spremenjeno knjigo. Ne le, da gre za slovenski prevod, ampak tudi ta temelji na avtoriziranem prevodu iz italijanščine, v katero so prevajali iz romunščine. Če ni nikjer bolj očitno, pa so te napake gotovo opazne na mestu, ko pisatelj spregovori o nirvani. V knjigi je namreč pisana z veliko začetnico, vsekakor pa pisatelj leta 1984 ni mislil na Kurta Cobaina in Novoselica, ki sta tri leta kasneje začela istoimenovani band. Deli teksta tako zaradi prevoda izpadejo absurdno, če se spomnimo, da se budistična nirvana piše z malo začetnico. Preberimo citat: »Ko bi vam vsaj obljubili kaj drugega, večno življenje, Nirvano, za vraga, karkoli pač.« Konec citata. No škoda, da mu niso obljubili še Davea Grohla in band bi bil popoln.

Kljub temu, da se knjige vsekakor ne da prebrati v enem dnevu, gre v resnici za čtivo, ki se ga lahko poslužujemo skoraj kot plažne literature. Nekateri pisatelju sicer pravijo dedič Kafke zaradi njegovih ekstremizmov in poglabljanja v notranje življenje posameznika in njegove življenjske pogoje. Vendar je navsezadnje tudi Kafka le trivialen, pa čeprav, klasičen avtor.

Mimo vseh ljubic s ponavljajočim se imenom Irina in izjemno zmedenim mišljenjem, se je prerinila Pia Nikolič.