Se fukat in kregat naglas ali po tiho?

Recenzija izdelka
14. 4. 2021 - 13.30

Razgaljanja je pesniška zbirka, ki združuje izrazno moč poezije in fotografije – včasih se naslanja bolj na eno, drugič bolj na drugo. Izšla je decembra lani pri KUD Mreža. Avtorica poezije je dijakinja tretjega letnika, Brina Kren, fotografirala je Nina Pernat, česar sicer ne izvemo iz naslovnice, saj je ime fotografinje umeščeno v kolofon ob založniku in oblikovalki, Tjaši Travižan. Morda bi bilo na naslovnico pošteno natisniti obe, saj sta elementa zbirke enakovredna in dopolnjujoča. Pernatini akti namreč spremljajo pesmi in v obliki prepletenih golih teles ovijajo že platnice, ki s tem nekoliko izstopajo. Fotografije pripomorejo k izgradnji intimnega vzdušja osebnoizpovednih pesmi; gola telesa sredi travnikov pomagajo pri slikanju pesemskih klicev po svobodi in mestoma vizualizirajo abstrakcijo, v katero pesmi nemalokrat zaidejo.

Zbirka s fotografijami najprej preseneti in jo občutimo kot nekaj novega. Vendar zaradi ponavljanja fotografskih motivov in umestitve fotografij na straneh koncept zbirke po nekaj štiridesetih straneh izgubi svežino, fotografije pa postanejo dokaj pričakovane. A kljub temu sem ter tja dokaže, da s svojim konceptom sicer zna presenetiti. Na primer ob pesmi Jokora, ki govori o ženski, sejalki smrti, je slika roke razdeljena na tri dele, med katerimi je puščenega nekaj praznega prostora in razmika. Rezultat tega je, da celostna podoba predstavlja nekakšno pohabljeno, pošastno roko s sumljivo podaljšanimi prsti, ki bi res lahko pripadala Smrti z veliko začetnico. Prisluhnimo odlomku iz pesmi.

Mlad obraz, cvetoč.

Staro telo, posušeno.

Razbrazdana sejalka,

brazgotinasta žanjica;

zla.

Razpeta med mladostjo in starostjo

po truplih sipa svoj zdrobljeni ples,

počasni, nadzorovani gibi

se mešajo z nenadnimi izbruhi,

kolerično utelešenje vsakega vzgiba;

lastnega.

Podoba pošastne smrti in fotografija se v tem primeru lepo dopolnjujeta in prepletata, fotografija v kontekstu zbirke inovira, preseneti, pritegne pozornost in stopi iz ozadja, kamor potone z oblikovnim ponavljanjem, poeziji ob bok. Dovolj bi bilo zares, že če bi zbirka konsistentno uporabljala samo nekaj takšnih različnih prijemov, da bi na določenih mestih presekala monotonost izrezanih podob ali na različne načine obrezanih fotografij.

Poglejmo si še pesmi. Če bi bilo zbirki treba določiti rdečo nit, bi bila ta najbrž svoboda. Svoboda biti človek, pravi človek in ne človek kot produkt in jetnik družbe, svoboda ljubiti in živeti brez sramu. Zbirka se v glavnem sprašuje, zakaj zafuka fukamo po tiho in se kregamo na ves glas. Kot pravi pesem Lončnice. 

kako živijo ljudje

za okni blokov

kako živijo

ko jih ne vidim

kako kuhajo kavo

berejo knjige

plešejo v gatah

kaj se pogovarjajo s sabo

kaj mislijo

kaj izjočejo

kako se glasno prepirajo

kako fukajo čisto potihem

kako jim lončnice crknejo

in kaj rečejo ko jih vržejo stran

Lahko bi rekli, da zbirka kot celota predstavlja nekakšno tendenco k filozofskemu hedonističnemu naturalizmu. Prisluhnimo.

Vlačim se po tleh

in sama po sebi

in po tebi bi se tudi

če ne bi imel toliko

ostrih robov.

Zakaj mora biti karkoli

nesprejemljivo,

če smo živali

Pri mlajših pesnikih, ki svoj slog še izpopolnjujejo, se pogosto zgodi, da s svojo poezijo pristanejo nekje med sodobnostjo in tem, kar so jih o poeziji večino časa učili v šolah. Produkt tega je recimo prosti verz s prestopno rimo, obrnjenim vrstnim redom besed, evfemizmi, osladnim izražanjem in tako naprej. Skratka, prijemi klasične poezije, preseljeni v moderno, s čimer se umori obe. Pri Brini Kren tega praktično ni. Piše s svojim pesniškim jezikom, ki ni le zaklana predelava pesmi iz beril, kar je glede na njeno starost vredno spoštovanja. Kot smo slišali, je njen jezik blizu vsakdanji govorici tako v ritmu stavčnega prostega verza kot v zvočni podobi, ki jo ustvarja spotoma - besede, ki tvorijo asonance in rime, na svoja mesta padajo naravno. 

Kljub vsemu na eni strani beremo moderne pesmi, ki z avtorici lastnim jezikom govorijo o predrugačenju modernega človeka in o njegovi osvoboditvi socialnih okov, takoj na naslednji pa o strtih srcih. Denimo takoj za pesmijo, ki smo jo ravnokar slišali, pride tale:

Veš, ni bilo lepo,

da si strgal nebo

in me gledal tako,

kot da ni nič zato.

Osebnoizpovedna ljubezenska tematika, predstavljena skozi v verze razbite prozne vrstice, ki so, roko na srce, še najbližje aforizmu, spominja na instagram poezijo, kar pa žal pomeni pomik h kiču. Podobnih pesmi je v Razgaljanjih še nekaj, vendar ne toliko, da bi zbirko definirale. Problem tovrstnih pesmi je, da čeprav zvenijo, kot da povedo nekaj ekstremno globokega, zares ne povedo nič bistvenega ali pomembnejšega. Vsebinsko pesem pove le, da je lirski subjekt nekdo prizadel, stilno in zvočno pa ne preseže zaporedne moške rime, torej enega najlažjih pesniških sredstev.

Kakorkoli že, čeprav zbirka ne bi ničesar izgubila, če bi bila za kako stran, dve ali tri tanjša, gre njeno ustvarjalnost gotovo vzpodbujati. Res je sicer, da poezija mestoma deluje samo zaradi fotografske spremljave. Pesmi gradijo svet, podajajo idejno okolje, ki ga fotografije barvajo in se v njem osmišljujejo. Zdi se sicer, da bi te lahko bolj izstopale iz ozadja in posledično celotno izkušnjo napravile še bolj zanimivo, ekstravagantno, vendar tega ne storijo. To pot prepustijo poeziji, ki pri tej nalogi včasih kljub vsemu zataji. Skratka, zaključujemo, da je koncept zbirke zanimiv in izviren ter da gre mlado ustvarjalnost vedno vzpodbujati. 

 

Babi je zaradi knjige z nagci grdo gledala vajenca Lenarta.

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.