Seks, droge in vse po starem

Seks, droge in vse po starem

Recenzija izdelka
8. 9. 2020 - 13.30

Kaj je novega pri Lenku? V kritiki njegove prve zbirke kratkih zgodb Postopoma zapuščati Misantropolis smo zapisali, »da Lenko prerešetava v svojem bistvu podobne si snovi, ki imajo kot vse omejen rok trajanja in kot vsaka dobra zgodba točko izčrpanja«. Pred tremi leti je bila to zgolj slutnja, za katero se zdi, da je po romanu Bela pritlikavka in še drugi, letos pri Cankarjevi založbi izdani zbirki kratkih zgodb Psihoporn očitno in nezgrešljivo dejstvo. Psihoporn, Ženska, I. del: Rezilo se tako ponovno spušča v prepletenost mesenega in metafizičnega, transcendentnega ‒ tokrat, kot priča podnaslov zbirke, z željo ozreti se na omiljeno snov s perspektive oziroma v oziru perspektive tiste »druge«.  

 Vendar pa je ‒ če smo pošteni ‒ nekaj tudi novega. Lenko se tokrat poslužuje izključno dialoške forme, brez detajlov in indikatorjev časovne, prostorske in karakterne dimenzije, kar je vsekakor svojevrsten izziv, tako za pisatelja kot za bralca in njegovo interpretacijo. Uporaba dialoške forme ali forme govorice, kot je zapisano na hrbtišču zbirke, je Lenku omogočila premik iz pripovedi v govor, kar pa še ne pomeni, da se mu je s tem uspelo izogniti ponavljajočim se idejam in mantram, ki jih dobro poznamo že iz njegovih preteklih del.

Na tem mestu bi lahko kritiko nadaljevali tako, da bi preprosto kopirali odstavke iz recenzije dveh predhodnih del, vendar vseeno poskusimo še enkrat podrezati v svet seksa, drog, obsesij in relativizacije deviantnosti. Če kaj, je v zbirki Psihoporn spričo dialoške forme diskurz postal še bolj surov in neposreden, očiščen pripovedniških metafor in podob in se kaže kot golo telo na secirnem pultu. Opravka imamo z ljudmi različnih starosti in spolov, ki tako ali drugače operirajo in na svojo eksistenco ter odnose z drugimi gledajo skozi prizmo seksualnosti, ki presega polje tako telesnega kot duhovnega užitka. Prisotna je zgolj kot seks, kot dejanje, kot manifestacija obsesij, ideologij in nenazadnje prehoda v novo dobo Človeka.

To novo dobo Človeka naj bi zaznamovala Ženska, ki se bo, kot predvidi psihiatrični izvedenec v zgodbi To so skrivne besede, ki jih je izrekel živa Mrcina, odrekla družbenim normam močne in samozavestne ženske ter sprejela svojo ranljivost in ranjenost z grobim seksom, ki pa »/…/ ne bo regresija v žival«, temveč transgresija v stanje nad fizičnim in nad duhovnim. Seveda je manifestacija tega naslovni Mrcina, ki ve, kako žensko poškodovati, jo zaznamovati, tako da žensko pofuka, kot da je zanjo prvič. V zgodbi se odstira zaznamovanost družbe s tradicionalnim patriarhatom, v katerem se poraja patološki strah pred izgubo vsakršne vrednosti tako zvane “moškosti”. Premik dalje od tega prepoznanja ni usmerjen v progresijo, temveč v regresijo, ki bi ponovno legitimirala podrejenost »šibkejšega« spola. Napovedana nova doba tako ostaja črno-bela preslikava dob, ki so bile, in jo živimo.

Tako kot vse stvari, vzkaljene na polju družbenih struktur, tudi vidik seksualnosti, ki se konstantno sprehaja med javnim in zasebnim, utrjujejo razmerja moči, hkrati pa predstavlja igro preživetja spolov. V Lenkovem literarnem svetu se srečujemo ravno s premenami te moči, ko moška stran izgublja nadzor, ko postaja ranljiva in nesamozavestna ter prevprašuje lastne vrednosti. Na drugi strani pa se ženska, predvsem v sekciji, naslovljeni Prosti radikali, kaže kot samosvoja, močna, a hkrati manipulativna, tista, ki je lahko, ko gre za prepoznavanje in zadovoljevanje lastnih potreb, na eni strani prasica, na drugi strani kraljica. 

V redu literarnega sveta na piedestalu sedi spekter človeških seksualnih izrazov in njihovih globljih psiholoških pomenov. Tako ženski kot moški liki v kratkih zgodbah so popolnoma odrezani od zunanjega sveta in živijo v svojem ozkem svetu, kjer je zelo malo prostora za druge ljudi ali pa so ti prisotni le kot žrtve. V njihovi deviantnosti se zrcalijo konservativne norme in vrednote, predvsem na ravni hierarhije spola. Seksualnost, ki je fizična, mesena in biološka, se v zgodbah vzpostavlja kot še zadnji branik razlik in iz tega izpeljuje in hkrati potencira vse nadaljnje spolno-družbene prepade. 

Sekcijo zbirke, naslovljeno Škorpijonov povratnik, zaznamujejo zgodbe, ki so krajše od 50 besed. Največ je takšnih, ki niso daljše od nekaj besed dialoga ali so kar posamične replike, s katerimi Lenko sledi osnovni zunanji strukturni premisi zbirke. Izjemo predstavlja zadnja zgodba Literarni genij, ki je, skupaj z zadnjo zgodbo zbirke Nepremičnina, avtoreferencialna in avtoironična.  

Flash fiction ali microfiction je za čas, ko vsi bolj ali manj buljimo v manjše ali večje ekrane in se časovni razpon naše koncentracije naglo krajša, prikladna in v svetovnem merilu vedno popularnejša forma. Zametke te forme smo lahko pri nas spremljali v »tekmovanju« Urne zgodbe, ki se je odvijalo v Trubarjevi hiši literature. To kratko formo sta pri nas med vidnejšimi posvojila Arjan Pregl in Zarja Vršič. Tudi Lenko je pri uporabi te delikatne in tvegane forme šel v ekstrem.

Draž »faširane« kratke zgodbe se skriva ravno v njeni izpraznjenosti in posledični odprtosti za raznovrstne interpretacije. Forma vabi k večkratnemu ponovnemu branju in na neki način na bralca deluje kot nerešljiva uganka, katere rešitev je pogojena z izkušnjo vsakega posameznika. Na tem mestu nočemo biti teoretično rigorozni ali morda celo komparativistični, a če sledimo temu sicer ohlapnemu orisu, nobena dogodivščina faširanega Lenkovega mesa ni pretirano intrigirala ali v nas zbudila ugankarskega duha, posebno močne želje po ponovnem branju. V kopici mimobežnih hipnih zgodb se nam v misli za trenutek usidrata dve ali tri, a še te kaj hitro ugasnejo. 

Včasih je vpeljava nove forme v odkrivanju tople vode premalo. Kljub mestoma samoironičnim in avtoreferencialnim komentarjem, stabilnemu in tekočemu slogu ter na mestih posrečenim besednim igram in izpeljavam se zdi, da se je Lenko zagozdil v tematskem prostoru, ki ga je postavil na zemljevid slovenske literarne scene in mu je v njem očitno več kot udobno. Zbirka kratkih zgodb naj bi bila del trilogije, a sprašujemo se, kaj zares nam lahko Lenko v obličju ranjenih samcev, nad katere se je na bojnem polju seksualne normalnosti in perverznosti dvignila moč samic, sploh še ponudi. 

 Spet je pisala Kaja. 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness