Praznost, izpraznjenost, plehkost. Dejstvo in pojav, da je kaj prazno. Kar ne predstavlja resnične, prave vrednosti. Praznina nas je poiskala, ko se je dežela spremenila – vse divje je prišlo na plan in sunkovito zasedlo položaje, ulico in polje. Skozi usta se je dokopalo v ospredje. Medtem ko se še na oseminštirideseti strani dozdeva, da se praznina ne more naseliti na mestih, zaznamovanih od najinih teles, in da naj bi od ničesar vendarle odstopale barve, pa je v poslednjih verzih stvar docela zamračena. Ljubezen s petinštiridesetimi šivi in brazgotinami, ki skorajda pobita in zamazana s krvjo poklanih živalih tuli v noč. To in ne zgolj to pomeni praznina, katere lirično konceptualizacijo si je v Teoriji praznine zadal poljski pesnik Tomasz Różycki. Knjiga je v prevodu Jane Unuk letos izšla pri Beletrini.

Teorija praznine se začne kot teorija dvojine. Na začetku pesniške zbirke namreč srečamo moškega pripovedovalca – verjetno kar pesnika samega, ki je venomer vpleten v odnos. Tako so pomeni sprva izrazito intimni in usmerjeni vase – mrmljajo sebi in najbližjemu drugemu ter se obračajo od niča tja, kjer v življenje posije svetloba – v ljubezen. Tudi ljubezen se sicer enako kot smrt dogaja skozi usta, s pomočjo jezika. Toda lahko bi rekli, da se v tem zgodnjem momentu zbirke pesnik odloči molčati – z naracijo vsakdana vseskozi namiguje na spomine, a ob tem ne podleže gostemu besedičenju. Ni še slutiti nujnosti povedanega. Ne pove preveč. Zdi se, da zadrži misel v ustih, postoji v svetlobi in pusti ljubezni, da narekuje polnost. Pesnik se ima še zmeraj za Boga. Ob tem je varen, saj sam narekuje, kaj izreči in kaj zadržati zase.

Pesniška samogotovost kmalu razpade v svoje nasprotje. Natančneje v Četrtem spevu, ko se v domačnost dvojine vrine množina, v pesniško naracijo pa obče sodbe o svetu. V tem trenutku začne zbirka dobivati nov ustvarjalni potencial, ki ga ne ovirajo več pretirano idealizirane zmožnosti ljubezni. Obrne se navzven – v svet grozeče tehnološke in ekološke katastrofe, svet vojne, paradoksa obilja in pomanjkanja. Tako se v tem delu zbirke odpre točka, skozi katero vdre praznina. Človek postane edini, ki zmore povzročiti, da s sveta izgine življenje, ljubezen pa postane žrtev lova na čarovnice. Je le še kemična vojna v organizmu, ena od stvari, ki jih je treba stoično vzdržati.

Propadle bodo sanje

o odhodu iz cone sence. Ta ne pada

tu s predmetov, oni izpadajo iz sence

za tren kot iskre, da kakor iskra zgorijo

s sikom, cviljenjem. Jasno, poletje bo z listjem,

z našo civilizacijo propadlo.

Różyckova poezija je tudi kronika nekoga, ki je obtičal. Nekoga, ki kar iznenada govori, da bo končno nekam odšel in spremenil temo v svetlobo. Toda njegova domovina je kot živo blato, ki ga vztrajno srka vase in mu preprečuje vsakršno možnost pobega. Domovina je tisto, kar bremeni in zavira zmožnost poleta v vesolje. Če se kdaj v pesmi nehote poraja domotožje, je s tem hitro opravljeno – subjekt kmalu preplavi resničnost. Zapazi alkohol, ki se izloča ob vsesplošni fermentaciji misli – glavni izvor materinščine in ustvarjalno počelo, ki gradi domovino, je temni curek, ki nosi grenko znanje. Obnaša se po načelu nekakšnega zavržnega stroja na kovance – ljubko plešoče figurice se zganejo le, ko se tako zahoče tistemu s kovancem.

Na Pacifiku plavajoč otok

plastičnih odpadkov ima veliko

večjo površino od moje domovine,

toda podobno menja koordinate,

s tem pa podobnosti še ni konec:

za živa bitja je prejkone strupen,

razen za plastisfero, organizme,

ki so se navadili.

V človeku pa kljub vsemu ostaja določena veličastnost, ki kaže, da praznina morda nikoli ni zares prazna. Veličastnost je seveda zmožnost sanjarjenja in poetiziranja – življenje je pesniku zmeraj takšno, kot se mu kaže v sanjah. Ozaveščanje neverjetnosti, kot pravi avtor sam, v primeru poezije spominja na trenutek, ko pogledamo zvezde, nebo nad nami in se zavemo njegove neskončnosti in bežnosti svojega obstoja. Poezija je torej tista, ki dopušča subjektu, izgubljenemu v blatu, da ozavesti svojo veličino, spleza iz jame in pogleda zvezde – tako naj bi se začela poezija. V tem se pesnik ne loči prav izrazito od več kot običajnega pesniškega samozadovoljevanja, ki je bržkone usoda prav vsake pesniške zbirke. Včasih sicer aludira na specifike poljske literarne kulture in pesniške tradicije, pa vendar se njegov pristop in javkanje o nerazumljenosti pesnikov ne razlikujeta zares od katerega koli drugega pesniškega okolja.

Četudi avtor trdi, da gre pri poeziji zmeraj za meje – ali, bolje rečeno, njihovo odsotnost, je bralec, navajen bolj eksperimentalnih pesniških poskusov, ob zapisih Poljaka nekoliko utesnjen v pravilih. Vse pesmi zbirke so namreč izražene z bolj ali manj strogo formo soneta, pri čemer se niti en verz ne osvobodi sonetne rigidnosti. Četudi je forma tista, ki avtorju – poleg vztrajne repeticije in asonanc – omogoča, da ohrani zavidljiv ritem, se včasih vendarle zazdi, da se kaka misel nasilno podredi formi. Pri tem se avtor ne more ubraniti določenih klišejev, ki učinkujejo neizdelano – denimo verzi, kot je »Bog je virus, cerkev pandemija« v sicer boleče konkretnih pesmih, ki govorijo o karantenskem času. Pa verz »Poezija ne da spati« ali pa »Vse manj je dreves, vse več parkirnih mest«, ko pesnik opozarja na nevarnosti potrošništva. Če avtor sam pravi, da je kot pesnik prevajalec tihotapljene robe, ki jo bralec, če je preveč obskurna, oropa bistva, in mora zato težiti k univerzalnosti, se v teh momentih zdi, da se preveč boji zaplembe na meji.

Kljub temu da se praznina – ob pomanjkljivostih, ki so največkrat posledica stroge forme – loti tudi samega pesnikovanja, govorimo o poeziji, ki pušča prostor za pretok besede in večkrat preseneti z virtuoznostjo ubesedovanja. Denimo v pesmi Dvajseti spev, ki gradi bizarno zgodbo o pripovedovalčevem nerazumevanju lukenj v časoprostoru, medtem ko se njegov oče spremeni v mravljo in mama v kačjega pastirja. Zbirka prepriča tudi z ironijo in primerno distanco do moraliziranja, pri čemer katastrofe primerno zaživijo na ozadju posmeha. Vse skupaj pa prežemajo bogate asociacije, ki zelo specifično osvetljujejo dušo časa – tisto animo, ki vztrajno vstopa v hiše, sanje in tole pesniško zbirko.

Pisala je Maja.

Vir slike: NASA (https://www.nasa.gov/audience/forstudents/k-4/stories/nasa-knows/what-i…)