Kruh se v naslovu letos pri Gogi izdanega novega romana Marka Sosiča zvočno in pomensko zveže in poveže v prah. Kot logična posledica, kot cikel življenja. Prah si in v prah se povrneš. In tudi kruh pride iz prahu. In ta kruh gradi naše telo. In naše telo na koncu razpade v prah. In potem vse še enkrat od začetka. Ta preprosta vrtčevska razlaga o simbolni povezavi kruha in praha se v svojih izhodiščih povezuje z osrednjo nitjo Sosičevega romana, vendar je ta nit zgolj posredno zvezana z življenjskim ciklom ljudi. Prehajanje iz trdne oprijemljive zlate skorje v presušene kopice drobtin, ki jih razpiha veter, se v jedru povezuje s prehajanjem oz. usihanjem spomina. Spomina, ki se oblikuje v pripovedovalcu, in spomina, ki se je v pripovedovalcu oblikoval skozi spominske pripovedi drugih.

Prvoosebni pripovedovalec nas skozi pripoved spomina vodi v formi dnevniškega zapisa, ki ga oblikujejo spominske sugestije in refleksivna premišljevanja. Neposredni in posredni spomini na družinske člane, prijatelje in znance ter na njihova življenja drvijo mimo kot vlak in mimo bežeča pokrajina, ki jo vidimo skozi okno. Zlivajo se drug v drugega, se prelivajo in mešajo. Vsake toliko se pripovedovalčevo oko ustavi in zatopi v detajl, pa naj bo to preorano polje, brzica rek, barven odtenek na Giottovi freski ali kompozicija ene izmed slik bosanskega slikarja Safeta Zeca. Ritem pripovedi ustvarja občutek hkratne hitrosti in upočasnjenosti, ki ju narekujejo odstavki, razmejeni s kratkimi stavki, kot sta »vlak drvi« ali »peljem naprej«.

Drveči ritem se proti sredini romana porazgubi in se razvleče. Hitri intervali, ki preklapljajo med romaneskno sedanjostjo in preteklostjo, postajajo vedno bolj počasni in pripovedovalec se začne izgubljati v spominih in njihovih refleksijah. Ti v ponavljanjih - vsakič iz drugačne perspektive - postanejo preobloženi. Tako hitro kot vzniknejo in zaživijo pred pripovedovalčevimi očmi, tako hitro tudi poniknejo in se porazgubijo. Kruh postane prah.

Eden izmed bolj očitnih vidikov romana, ki bi ga lahko imenovali tudi sindrom slovenskih zamejskih pisateljev, je obremenjenost in razčiščevanje z družinsko zapuščino. Ta je seveda povezana s takšnimi in drugačnimi družinskimi hibami in specifikami, med katere spada tudi slovenska identiteta. Na tem mestu lahko Sosičev Kruh, prah postavimo v neposredno bližino romanu Maje Haderlap Angel pozabe. Prvoosebna pripovedovalka tudi v tem primeru skozi spomine in pripovedovanja bližnjih sorodnikov razčiščuje s svojim poreklom, ki ga zaznamuje pripadnost slovenski manjšini na Koroškem.

Pri Sosiču pa vseeno ne gre za tako očitne avtobiografske navezave kot pri Haderlap. Na to v spremni besedi opozori že Ignacija J. Fridl. V prepletu spominov in obličij bližnjih in daljnih družinskih članov, ki v nadrealističnem pesniškem slogu vstopajo iz mimobežečih pokrajin, se pojavljajo tudi obličja naključnih oseb, ki so v romanu izključno fiktivna. Neznano dekle, belolasi starec in moški gladkega obraza so postavljeni na avtobiografsko izpeljan fiktivnih oder, ki ga skušajo osmisliti na novo. Obličja neznancev pripovedovalcu služijo kot podoba za ljudi, ki v njegovem spominu postajajo zabrisani.

Da gre za avtobiografsko zastavljeno pripoved in osebe, je še najbolj razvidno iz avtoreferencialnih vprašanj, ki si jih postavlja pripovedovalec. Kakšna je odgovornost pisatelja do izrabljanja osebnih zgodb družinskih članov, kakšna je sploh pravica pisatelja, da izrablja te zgodbe? »…ali imam pravico pisati o vsem, imam res pravico pisati, govoriti o svojih najbližjih, kakor bi jih ne bilo več na tem svetu, samo zato, ker sem čutil to potrebo?« V primeru Sosičevega romana skuša pripovedovalec slednje racionalizirati in opravičiti s tem, da so spomini najožjih sorodnikov, kot sta oče ali mama, tudi njegovi spomini. Ubesedovanje časa življenja in smrti je njegova pot do razumevanja njegove lastne biti.

Pripovedovalca na pot po družinskih spominih in v Bosno ženeta odgovornost in sram, ki mu ju je na vesti pustila družinska zapuščina. Obuditev obličja daljnih sorodnikov Rozalije in Franca, ki so jima med vojno v Bosni odrekli pomoč, kesanje, obžalovanje in možnost odrešitve,... vse to je že na začetku protagonistove poti obsojeno na propad. Prtljaga družinske zapuščine po ponovnem srečanju ne postane nič lažja, temveč še težja. Usoda daljnih sorodnikov, ki so v Bosni poiskali novo življenje v času fašističnih rasističnih zakonov in so med vojno petdeset let kasneje iskali zatočišče iz podobnih razlogov, vzbuja občutek strašljivega paradoksa.

Vse, kar je pripovedovalcu ostalo od omenjenih sorodnikov, na katera je v času vojne družina pozabila, je en sam spomin, ki se kot pokvarjena plošča nenehno ponavlja v njegovi glavi. Spomin na trenutek poslednjega snidenja, ki ga je z vsako ponovitvijo manj. V usodi Rozalije in Franca, Maše in H.-ja, Žike in Radmile se odkriva usoda veliko ljudi v času vojne na Balkanu. Prevpraševanje njihovih usod je hkrati prevpraševanje pripovedovalčeve odgovornosti kot posameznika, ki jih ima do ujetih v vrtincu vojne. Prevpraševanja pa skoraj nikoli ne prerasejo v dejanja.

Kruh, prah je iskanje pozabljenih obrazov družinskih članov, ponovno vzpostavljanje njihovih obličij, ki so se skozi leta spremenila v prah. Mozaik spominov se vseskozi gradi iz več ali manj ohranjenih koščkov, iz katerih pripovedovalec zlaga podobo tako družinske kot tudi osebne odgovornosti. Te drobtine se vežejo v telo družinskega kruha, skupaj vezanega z moko pripovedovalčevega neposrednega in posrednega spomina. Spomina, ki se ne hrani zgolj iz njegove lastne zgodbe, temveč iz zgodb bližnjih sorodnikov in prijateljev.