Srečni bomo. Srečni bomo. Vsi odjebite. Mi bomo srečni.

Srečni bomo. Srečni bomo. Vsi odjebite. Mi bomo srečni.

Recenzija izdelka
24. 9. 2015 - 13.00

Včasih se kakšnemu romanu zgodi, da moramo, če hočemo o njem kaj uporabnega povedati, razkriti večji del vsebine, kot je nekaterim potencialnim bralcem povšeči. Menda ima to nekaj opraviti s pokvarjenim branjem, če imajo preveč informacij o poteku zgodbe. Ne razkrijte konca! Ne razkrijte konca! In ta roman je eden izmed tistih. Povedali bomo vse.

Roman se začne s pripravami na večerjo v znameniti amsterdamski restavraciji: jedci so dva brata in njuni ženi. Pripovedovalcu Paulu je že misel na večer mučna - poleg tega namreč, da svojega starejšega brata, navidezno uglajenega, priljubljenega, čednega in uspešnega politikantskega polizanca resnično ne mara, se bodo na večerji pogovarjali o izrazito neprijetni temi: o njihovih sinovih in zločinu, ki sta ga zagrešila.

Najstnika sta brutalno in brez razloga pretepla brezdomko, ki je umrla. Dejanje so delno posnele varnostne kamere. Posnetka je dovolj, da je javnost zgrožena, a premalo, da bi lahko odkrili identiteto storilcev. Starši obeh najstnikov za napad vedo, a vsak to drži zase. Gastronomsko zgrajena poglavja izmenično krepijo ironizirano držo do prenapihnjenih višav prehrambne kulture in določajo stopnjevanje napetosti med paroma. Pri aperitivu se tako seznanimo s protislovnostjo astronomske cene ponujenega šampanjca z njegovo označevalno “hišnostjo”, ki naj bi vendar bila sinonim za “hiša časti”, pa tudi z dejstvom, da Paul prezira gastronomsko in someljejsko podkovanost svojega brata. Značilnost predjedi je bila praznina na krožniku in v glavah nekaterih obedovalcev, glavna jed pa je končno sprožila katastrofično ozračje, tako z retrospektivnim pogledom na dejanje obeh otrok kot z dejansko dramo med štirimi obedovalci: prominentni politik zaradi lakote pozabi na oliko in začne goltati hrano. Poobedek je bil že priča padcu ne samo moralnih vrednot, ampak tudi kulture degradacije: Paul in njegova žena podpirata svojega sina pri “urejanju tiste zadeve”, pri čemer zadeva jasno kaže na to, da bo storjen še en zločin, Paulova svakinja pa naredi nezaslišano in dejansko zavrne sladico: tega ne bom jedla! Vse oči so uprte vanjo. Digestiv je le še formalna vljudnost. Paul in žena sta obljubila sinu, da ju ne bo doma do polnoči, da naj pač opravi svoje, zato zavlačujeta. Scena za napitnino se premakne v bolj ljudski lokal. Tam namerava politik prihodnji dan stopiti pred novinarje, priznati zločin svojega sina in se odpovedati kandidaturi na bližajočih se parlamentarnih volitvah. Napitnina tako postane masaker.

Ampak Paula ne moreš imeti rad. Resda ima prave teme in argumente, a na njem je nekaj, kar ni v redu, najraje bi mu rekel: “Pa dobro no, saj ni take panike.” Kot da bo vsak čas pretepel nekoga, ki se ne strinja z njim. Nekje okrog poobedka se izkaže, da Paul pravzaprav rad pretepa ljudi, ki se ne strinjajo z njim. V bistvu se ne more zadržati, da ne bi obračunal z njimi, saj je v njem nek patološki impulz, posledica sindroma, ki ga zdravila sicer lahko nadzorujejo. Ampak on zdravil ne jemlje. Še več. Njegovi ženi se zdi to seksi, saj ima rada “prvinskost” svojega moža v vsej svoji bolezni in je zato tudi nič ne moti, da so njunemu sinu prenatalno diagnosticirali isti patološki sindrom, kot ga ima Paul, in ji svetovali splav, ker da ne morejo vedeti, kako prizadet otrok dejansko bo. Ona pa se je na svojo pest, brez posvetovanja s Paulom, odločila, da o tem molči in otroka obdrži.

Paula skrbi sreča njegove družine. Skrbi ga, ali in kako bodo srečni tudi ostali. Pogosto sicer poudari Tolstojevo misel, da so si vse srečne družine podobne, nesrečne pa so nesrečne vsaka na svoj način, da pa sreče, ki jo ima s svojo ženo in sinom, ne da. Za nobeno ceno. Svojo družino je pripravljen braniti z vsemi sredstvi: pred učitelji, zdravniki, sorodniki, javnostjo.

Izkaže se, da je bil kljub vsej priliznjenosti, narejenosti in umetelnosti, ki je šla Paulu pri svojem starejšem bratu tako na živce, Serge pripravljen narediti pravo stvar, da je bil pripravljen pogledati resnici v oči, sprejeti posledice dejanja svojega sina in njegovo prihodnost ultimativno postaviti na prvo mesto: želi, da dozori kot človek.

Tudi ostali trije so si želeli postaviti prihodnost fantov na prvo mesto, vendar ne za ceno, da bi za to kdor koli izvedel. Paulova svakinja absolutno ni prenesla misli, da Serge ne bi kandidiral na volitvah, Paul in žena pa sta optirala za svojo družino in njeno specifično srečo: kar je storil njun sin, je bilo popolnoma razumljvo, brezdomka je vendarle smrdela in on ni nogel do bankomata. Ni razloga, da mu kdor koli pokvari prihodnost zaradi tega. Prihodnost, ki se mora v vsakem primeru končati: fant je bolano agresiven.

Tematika iz romana je bila v zadnjih nekaj letih kulturniško dobro obdelana; roman je pravzaprav mešanica romana Pogovoriti se morava o Kevinu in igre Bog masakra avtorice Yasmien Reza, ki ste si jo morda pred leti ogledali v Ljubljanski Drami. Vpelje pa seveda tudi povsem svoje dimenzije, tako vsebinske kot pripovedne, tako da o podobnostih pravzaprav težko govorimo.

V vsem naboru tem lahko roman beremo na naslednje načine:

  • kaj je človek pripravljen storiti za svojo srečo in srečo svoje družine

  • kako človek prikraja merila, ko gre za njegove otroke

  • ko se je treba odločiti, se bo odločil v dobro svojih otrok ali v dobro celotne družbe?

  • Je pomembnejša vzgoja ali so odločilni geni?

  • Ali Paul samo na glas pove, kar si vsi mislimo, pa nihče ni dovolj pogumen, da bi to izrekel?

  • Kolikšen del življenja svojega otroka je treba nadzorovati in kolikšen del mu je treba pač prepustiti, da ga prediha po svoje? Ali pa je zgolj strah tisti, ki ne pusti vtikanja v življenje otroka? Strah pred tem, da bi morda odkrili nekaj, kar bi reflektiralo tudi oziroma predvsem naše delo, delo staršev.

Od leta 2009, ko je bil roman izdan v nizozemščini, so sledili prevodi v 25 jezikov in številne nagrade avtorju. To je sicer njegov šesti roman, še temeljitejšo kilometrino je dobil s pisanjem komedije za televizijo. Morda še ena cvetka iz njegove biografije, ki je popolnoma sama sebi namen, no, morda rahlo osvetli satiro v njegovem pisanju: zaradi konstantne prokrastinacije je bil vljudno naprošen, da zapusti Montessorijevo osnovno šolo. Ha.

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Fajn članek, ampak nikjer niste napisali naslova romana, pa tudi avtor je naveden samo v tagu pod besedilom. Če ne bi slučajno slišala zanj iz drugih virov, se mi tudi sanjalo ne bi, za katero knjigo gre.

Opica, kljub komentarju (ki je seveda popolnoma na mestu) pa se nisi spomnila, da bi sama razkrila naslov knjige in naredila uslugo drugim bralcem članka. :) :P

Hermann Koch: VEČERJA

Sicer je avtor in naslov knjige naveden v podnaslovu prispevka. V etru pa je bil povedan v sklopu naslova.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness