Novembra lani je pri Založbi ZRC izšel Slovar Pohlinovega jezika, v katerem je jezikoslovec Marko Snoj zbral besedišče iz jezikoslovnih del svojega soimenjaka Marka Pohlina, duhovnika in narodnega buditelja iz druge polovice 18. stoletja. Ta je med drugim napisal Kranjsko gramatiko, prvo znanstveno slovnico slovenskega jezika. Navdušen pa ni bil le nad tedanjo slovenščino, ki jo je želel povzdigniti v nosilko kranjske kulture, temveč je rad sam koval nove besede, bodisi slovenske ustreznice nemških izrazov bodisi popolne novotvorjenke. Z bolj ali manj domiselnimi »pohlinizmi« pri ljudeh ni ravno požel odobravanja, kar je morda razumljivo, kajti navada – tudi in sploh jezikovna – je železna srajca. Sicer v slovarju najdemo tudi mnoge izraze, ki so verodostojen odraz takratne jezikovne rabe, pa so kasneje zamrli.

Marsikatera beseda je dovolj povedna in obenem nenavadna, da se človek kar namuzne. Prav romantična zgodbica bi šla, da kdor se bradi ali odrašča v moža, je morda tudi listmarnik, torej študent ali tisti, ki zna pisati in se spozna na zakone, in zmislovednik – pesnik. Kot je za to življenjsko obdobje značilno, je srbljiv ali radoveden, zdaj notervzet - navdušen, zdaj dolipobit - žalosten. Kmalu spozna, da je mrtvašček, umrljivo bitje, čemur se odloči zoperstaviti tako, da ponoči kriči: O nesrečna kost! in povzroča pijano vreme. Nekateri izrazi zvenijo bolj domače, a pomenijo nekaj drugega: kdor beseduje, zagovarja pred sodiščem, usrane čisti stranišča, začimba pa ni namenjena kuhanju, temveč je balzamični pripravek za mazanje mrličev. Omembe vredna sta izraza mordrovati – moriti, pri katerem je treba biti na tiskarskega škrata še posebej pozoren, in nesramni vrh, ki ni geografsko poimenovanje, temveč etimološko dokaj logična, a zabavna oznaka za venerin griček.

Naj bo tu raziskovanje besedišča iz 18. stoletja povod za bolj univerzalen razmislek o tvorjenju novih besed, ki je sicer neizogiben in celo dobrodošel proces vsakega jezika. Toda – kako določiti, katera nova skovanka je dobra, in kaj naj bi to sploh pomenilo?

Besede se lahko porajajo iz nuje, ko v jezik vstopajo novi pojavi, pojmi, nekaj, kar je pač treba poimenovati, pa za to še ni ustreznih označevalcev. Take se ponavadi tudi ustalijo in z njihovim sprejemanjem ni večjih težav ‒ samo pomislimo, kako hitro so se razširile koronazloženke. Lahko pa z njimi nadomestimo nekaj, kar že obstaja, iz takšnih ali drugačnih, marsikdaj purističnih razlogov. Smiselnost ali uspeh takega početja se pogosto zrcali v dejanski rabi, a ne gre pozabiti, da je ta vendarle vsaj delno pogojena z jezikovnimi priročniki. Ti pa so bili ‒ in so še vedno - večkrat preskriptivni kot deskriptivni, jezik torej prej oklestijo s pravili, kot ga opisujejo.

Navsezadnje je lahko tako poigravanje z besedami tudi samo sebi namen. Ni tako malo piscev in prevajalcev, ki se radi igračkajo z besedami, čeprav bi verjetno lahko na prste ene roke prešteli tiste, ki so zaradi tega kdaj dvignili prah. Njihove prebliske večinoma preberemo prav v tisti eni in edini knjigi, se nekoliko začudimo ali pomislimo, glej glej, to pa je posrečeno, potem pa nanje ne naletimo nikoli več.

Razumljivo je, da takšne skovanke nekaj pomenijo avtorju in nemara njegovim bralcem. Kaj pa njihova uporabnost v širšem okviru? Zdi se, da jih velikokrat dojemamo kot enkratno pojavitev, ki učinkuje v določenem kontekstu, drugam - ali v drugo časovno obdobje - pa jih niti ne bi umeščali. Z lektorskega vidika je že tako, da ima beseda prednost, če je že kodificirana v relevantnih priročnikih; če ni, se nanjo brž opozori, češ, treba je upoštevati razumljivost, ki je pogojena z uveljavljeno jezikovno rabo. Tu velja omeniti, da se tudi dojemanje jezikovne rabe med posamezniki lahko razlikuje in da jo je bilo moč postaviti v bolj objektivno luč šele s pojavom velikih elektronskih korpusov, zbirk resničnih besedil, ki dokumentirajo, kakšen jezik ljudje dejansko govorijo in pišejo.

A celo tak pristop k analizi jezikovne rabe ne kaže nujno večje demokratičnosti ali, recimo raje, raznolikosti in odstopanj v jeziku, saj je ta, kot smo že omenili, pri nas vendarle večinoma ukrojen po pravilih, ki se jih uporabniki običajno tudi držijo - ali pa to zanje opravijo lektorji. Babilonski stolp je pač treba ukrotiti.

Pa vendar si je zanimivo zamisliti svet, v katerem bi se jezik gibal svobodneje. Za mnogo žanrov besedil bi bilo kaj takega iluzorno in nepraktično; divje žongliranje s sopomenkami v pravniškem jeziku ne bi pripomoglo k jasnosti. Toda še vedno ostane veliko polje literarnega, ki se lahko prepleta z drugimi zvrstmi, in navsezadnje vsakdanjega, pogovornega jezika, v katerem naj bi načeloma imeli vso svobodo izbire izrazov. Bi nam taki slovarji torej lahko koristili tu? Bi lahko presegli svojo funkcijo relikvije preteklosti in zanetili ideje, uporabne v sedanjosti? Bi avtorji besedila obogatili ali nam jih odtujili, če bi uporabljali besede, kot so facati - prikrito se smejati, gangič, ki pomeni pokrito pot v vrtu ali ob hiši za sprehode, kolenček, ki je, logično, najljubši otrok, gnusija ali slabost z bruhanjem, zagoltiti oziroma zadaviti z vrvjo ali žvrgolišče, bolj poetičen izraz za orgle?

Če nič drugega, bi bil zanimiv eksperiment, pri katerem bi opazovali svoj odziv na besedo, odvisen od konotacije, ki ji jo skoraj samodejno pripišemo. Če bi bilo lenišče kar primeren izraz za neverjetno mehko zofo, verjetno ne bi enako rekli psihoterapevtskemu kavču, ki vsaj primarno ni namenjen ravno lenarjenju. A že imamo novo poimenovanje, novo fino plast pomenskega odtenka, ki nam je morda do sedaj manjkal, ko smo želeli z eno besedo opisati prav tisto neverjetno mehko zofo, na katero se zlekneš, ko prideš domov. Morda se tu skriva potencial takih in podobnih slovarjev, morebitnih priročnikov, o katerem bi veljalo razmisliti ne le v ožjem kontekstu ustvarjalnega pisanja, temveč tudi v širši jezikovni rabi, ki bi bila pripravljena sprejeti in negovati besede, ki jim je na videz usojena le enkratna pojavitev, ki jo bodo cenili tisti redki sladokusci.

Izvemo tudi, kakšna usoda je doletela Pohlinovo besedje iz trijezičnega slovarja. Leta 1789 ga je Ožbalt Gutsman očistil »pohlinščine« in ga uporabil za slovensko-nemški del svojega slovarja, ki je bil dobro sprejet. Pohlin je tako našel pot do ljudstva, njegova ustvarjalna srž, njegove najbolj zabavne pogruntavščine pa so bile obsojene na životarjenje med platnicami slovarja.