Teža stila

Teža stila

Recenzija izdelka
6. 1. 2016 - 13.00

Recenzijo zbirke Lepo in prav sem po nasvetu nameraval nasloviti z Grdo in narobe. Pa ne zato, ker bi mislil, da ta pridevnika čisto ustrezata obravnavani zbirki. Gre za to, da slovensko književnost preplavljajo naslovi, ki eksploatirajo osnovno značilnost jezika, da v njem nastopajo dvoumnosti, ki naj bi bile struktur(alistič)no nerazložljive, dvoumnosti, ki so mučile že starega de Saussurja in bile od tedaj stvar stalnih razprav o jeziku. Dvoumnosti so v mišljenju že oguljene. Vendar praksa dajanja takšnih naslovov za Saussurjeve muke očitno ne ve, saj se ravna, kot da ravnokar odkriva sveti gral poetičnega jezika. Ravna se tudi, kot da ne ve, da je besedna igra, ki se poslužuje dvoumnosti, osnovno marketinško orodje, ki je kot tako oguljeno dvojno, tudi v naši vsakdanji zavesti. V skladu z marketinško naravnanostjo se potem takšne zbirke pogosto ravnajo, tudi kot da se posluževanje poezije začne in konča pri revščini naslova.

Ko ta praksa poseže v dobesedno neskončno malho možnih dvoumnosti v jeziku, si misli, da ji je uspelo jezik izkoristiti v svoj prid in narediti nekaj izvirnega; kar pri tem spregleda, je seveda to, da je jezik izkoristil njo in jo osmešil, to pa ravno zaradi neskončnosti tega, za kar predpostavlja, da je izvirno. Tako bi tip dvoumnosti v hipotetičnem naslovu Grdo in narobe pokazal natanko to vsakokratno osmešenje obravnavane prakse naslavljanja. Ampak odločil sem se, da tako enostavnega trika pač ne smem uporabiti in da moram v tem oziru ne glede na vse ohraniti svoje dostojanstvo, saj bi v sicer nastopil kot člen neskončne verige. Če lahko na takšen način trollamo prakse, komplementarno in v končni izpeljavi, jezika ne moremo.

Gremo k samim verzom. Za razumevanje zbirke, kot je Lepo in prav, je potrebno upoštevati koncepte, ki so uporabni na specifični lokalni formi mentis. V ta namen se bom poslužil legendarnega prvega poglavja Konstantinovićeve Filosofije palanke, v katerem piše o stilu kot o najvišjem načelu palanke. Palanka je pojem, ki ustreza življenju med vasjo in mestom, v pokrajini, ki ni ne vas ne mesto. Bistveno pa domuje v duhu. V duhu domuje med svetom kot idealno odprtim in domom, plemenskim, kot idealno edinstvenim. Palanka ni samo v zakrknjenem konzervativizmu zaostalega podeželja, ampak tudi v liberalnih fantazmah svojega urbanega dela.

In to domovanje je natanko osnovna tematska značilnost dotičnih verzov. Na eni strani problem doma, ki se poskuša od svoje vaške prvobitnosti raztegniti v dostojanstvo urbanega. Imamo neko Ljubljano, ki jo je potrebno poslikati kot kraj s svojimi mitskimi točkami, uresničiti kriterije mesta, prestolnici dodeliti mestne pravice. To je v slovenskem pesnjenju že stara stvar, ideološki projekt, ki se je nenaključno začel ob osamosvajanju, in sicer predvsem z Zupanovim verziranjem. Rezultat tovrstnega početja je bukoliko krajinarstvo, ki faila dvojno, v samem projektu, saj se kot bukoliko izkaže za simptom samega sebe, obenem pa v pesništvu, saj utone v deskriptivnosti tega krajinarstva. Na drugi strani pa imamo idealno odprt, turbo srednjerazredni in hipsterski svet, predvsem Skandinavijo, kjer se šeta po fjordih, vozi po podzemni, poseda po parkih in se vse to ultra estetizira. Branje teh verzov da podoben občutek kot gledanje kakšnega Aviccijevega videospota.

Druga za palanko značilna stvar je infantilizem. Zbirka je prežeta z infantilizmom. Veliko je nekakšnega tematiziranja coming out of age, ampak z jasno prepoznavno stilizacijo infantilnosti, ki da vedeti, da dejanski cilj ni odrasti, ampak ostati v okrilju družine, biti trepljan v kolektivizmu palanke, biti ščipan v lica, vohati mehčalec puloverjev, ki jih je mt ravnokar oprala. Mladostniške ljubezni, globoki pogovori s kolegi na romantičnem večernem ozadju, ambientno konzumiranje glasbe itd. Čista zupanovska linija za hipstersko generacijo, ki idealno seda na infantilno inertnost palanke, na njeno večnost, ki se dviga nad mrtve in nad individuum, ki s svojo toplostjo in prijaznostjo kruto kaznuje vsak poskus mišljenja in afirmacije. Tudi otročjost sama je amorfna in vsesplošna krajina.

Ustreza neki slabi fantazmi, ki jo v svojem ogabnem in obupno pretencioznem žargonu avtentičnosti na zavihku izpiše Katja Perat: "Lepo in prav je zbirka miniatur iz življenja. Iz življenja mlade Evropejke, ki ve, kaj v dobrem in slabem pomeni tvegati pravico do doma, ki ima rada klavirsko glasbo in nekaj ljudi, ki je do kolen pogreznjena v neizbežne človeške naloge, kot sta ljubezen in prijateljstvo, pa tudi iskanje stanovanja, kot vse ostalo na svetu, zavezanega svoji začasnosti."  Kaj tako neokusnega ne bi smelo biti natisnjeno, ne z javnimi sredstvi, če uporabim navadno desničarski dodatek. Ampak neokusnost, kot kaže Konstantinović, ni v nasprotju s stilom; neokusnost je skrajna točka stila, ki je vrhovno načelo palanke. To je mogoče zelo jasno videti v pojavu turbofolka.

A Lepo in prav ima zanimive točke, natanko tam, kjer tudi po vodstvu spontanega pesniškega jezika (ta je namreč vedno do neke mere spontan, nor - spontanost, norost pa sta radikalno nasprotje avtentičnosti) uhaja izpod nadzora tega turbofolka. Na nekaterih mestih se pojavijo precej lucidni paradoksi, sinestezije, podobe, ki vsebujejo kontraintuitivne asociacije, to, kar je v poeziji najvrednejše, kar najbolj pretresa iz inertnih diskurzov in življenjskih praks. Verzi, ki recimo zgoščeno in zelo lucidno sprevračajo razmerje med konjem in jahačem, so po mojem skromnem mnenju eni boljših slovenskih verzov, v katerih nastopajo živali. Verzi, v katerih je prizor, ko nekdo ne more penetrirati v zakrčenost tiste, ki pesem izreka v prvi osebi, po mojem sodijo med bolj zanimive erotične verze v novejši slovenski poeziji. Tam, kjer se postaja-žival, kjer se pojavljajo patologije, se v zbirki rišejo linije bega iz njene siceršnje pesniške nerelevantnosti. Obetati si je mogoče pesniško precej zanimive stvari, če bo pobeg v prihodnosti tudi uspel.

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Resnica je bila generirana.

Osupel sem - in to v najboljšem pomenu besede! Ne pomnim, da bi v Kosilu nekega molja (pa ga - neredno - spremljam od njegovega nastanka) kdajkoli slišal/prebral tako vehementen tekst - in to v najboljšem pomenu besede! Tako se piše!, pizdavammaterna študentovska umetniška! Končno!!!

"Zadnje čase so usta polna spletnih komentatorjev in komentarjev. Način, na katerega so jih polna, je problematičen, izraža visoko stopnjo kulturnega elitizma."

to je bilo obdobje, ko so kulturni elitneži o muanisu govorili milo rečeno grdo. danes ima veliko podpornikov in fanov med istimi ljudmi.

Še vedno stojim za anonimnostjo in mislim, da je v komentarjih pogosto izrečeno več pametnih stvari kot v originalnih tekstih.

Upam pa, da se razume, da ni fajn, če človek s tekstom nekaj tvega, odzivi na ta tekst pa so zgolj samozadovoljne žaljivke, brez ene same podane premise. Verjetno tudi vama ne bi bilo najbolj prijetno, če bi vama v kaselc vsak dan nekdo metal listke tipa "gnoj", "pokvarjenec", "svinja" itd., zgolj zato, ker bi na sestanku mestne četrti povedal neko stvar. To bi bilo verjetno creepy in verjetno bi si želela, da se konča, kajne?

Sem totalno za to, da nekdo v komentarju argumentirano in anonimno sesuje recenzijo.

Sklep o številnih podpornikih in fanih med kulturniško elito je pa po mojem preuranjen. Jaz ničesar ne vem o tej podpori.

piše se leto 2016, v kuhinji slišim radio dve, komentator pravi; ko spomini zaživijo...dobim rosne oči, spomnim se kako sem kot otrok z užitkom jedel smrkelj, sedaj pa imam že leta čisto suhe sinuse. Zaradi tega sem zapadel v depresijo, upam da nam 2016 prinese veliko smrklja, srčno in vsem.

kdaj bo oda čučniku

Noro dobra recenzija!

Smo pa občutljivi ratal? Komentar pa res ni bil blizu klevetam, kot so "gnoj", "pokvarjenec", "svinja". Si pa že sam kaj hujšega o kom napisal.
Seveda je v komentarjih pogosto izrečeno več pametnih stvari kot v originalnih tekstih - ko je originalni tekst od koga druzga, komentator si pa ti. Takrat ni (samo)cenzure.
Admin RŠ, razočaran sem, globoko. Briši še to. pa hitr.

Ja, recimo zdaj o tebi napišem, da si idiot. Kar, dajmo roko na srce, si.
Ampak zdaj recimo to utemeljim. Idiot si, ker ne razumeš razlike med serijskim neargumentiranim zgolj-žaljenjem, ki onemogoča razvoj komentatorske komunikacije, in dejansko komentatorsko komunikacijo, kar je ravno to, kar zdaj pišem. Upam, da zdaj razumeš razliko.

Pa lep pozdrav, brez cenzure.

In še enkrat, sem za totalno cenzuro debilov, ki mislijo, da s skrajno apolitične, nevpletene distance, z neko polosveščenostjo in polizobraženostjo, strežejo s klišejskimi wannabe cinizmi, in reproducirajo eno osnovnih ideoloških linij sodobnosti. Proti debilom, ki za tančico videza iščejo tam skrito resnico in mislijo, da imajo do nje privilegiran dostop, tako privilegiran, da se lahko uresniči zgolj z mističnimi enostavčnicami, ki so literarno degenerirane in v sramoto kakršnemukoli človeki, ki si zase domišlja, da je sposoben lucidnega komentarja. To, ta apolitična distanca neosveščenih cinikov, je glavni problem sodobnega časa. Potrebno jo je brutalno, tudi s cenzuro, zatirati na vsakem koraku. To je edini možni pristop k temu škodljivemu debilizmu.

Na drugi strani pa je anonimnost, kot področje svobodnega izražanja, ki ne upošteva hierarhij, ki opredeljujejo področja dovoljenega in nedovoljenega, potrebno ohranjati. Odličen primer je recimo kolektiv Smetnjak in številni komentarji na RŠ, ki niso moji.

Ti prvi debili prikrivajo dragocenost drugih; zaradi teh prvih debilov vse več spletnih strani ukinja možnost komentiranja in s tem izjemnega prostora javnega protestiranja, ter soočanja publicističnih avtorjev z resnico o revščini tega, kar poskušajo podajati kot razsvetljeno pedagoško funkcijo.

Tisti, ki te razlike ne razume, in ki zvaja celotno področje boja, na katerem se opredeljuje sodobno politično življenje na vprašanje tega, da jaz rečem nekomu debil in na vprašanje moje sebičnosti, je pač omejen. In kdor ne zna premislit izpeljave o tej omejenosti korak za korakom, je pač omejen. Evo, napisal sem trikrat hujše od tega - ker poanta ni v samih izrazih, ampak v ljigavi apolitični bebavosti neosveščenega cinizma, ki je sama zase najbolj grozna, zatiranja in cenzure vredna stvar.

Zdaj se pa usujte. Z vsakim takšnim komentarjem boste še bolj bebavi, in še bolj si boste zaslužili cenzuro. Ampak nihče vas ne bo cenzuriral, kar si želite, ker pač ničesar ne štekate.

Grd pozdrav in vse najslabše v letu 2016,
Jst

Tisto, kar je oni napisal ni bilo žaljenje, pa se postavi na glavo, če se hočeš. Blo je slabo napisano in nič argumentirano, ampak povedal je svoje mnenje o tvoji kritiki. Kratko in politično nekorektno napisano, pe dosti boljše ko tvoja jajca. To je vsa resnica in vsak tvoj komentar kaže, kako te ta resnica boli, ker sam dobro veš, da so to jajca. Kot tvoja poezija.

Moje jajca so res jajca in moja poezija je govno, kar zelo dobro vem, in je tudi samorazvidno, ampak to ne resi dejstva, da ti ne znas prebrati treh daljsih stavkov in nanje koherentno odgovoriti.

Komentiranje se zavoljo komentiranja prenese v same komentarje brez ozira na vsebino. Nakar izzove verižno reakcijo komentiranja zavoljo komenitranja in tavotolgijo, kjer se izrecno vidi liberalna govorica komentatorjev. Če se navežem na zgornjo vsebino in sam malo govoričim. Zgleda, da se vam je ob branju teksta palanka vsidrala v strukturo jezika in blokirala vezje do ust in sedaj zaradi preveč spite vode nekako samo špukate svojo kri po odru.

Če se navežem na vsebino. Pesnica sicer afirmira življenje, seveda na svoj način opisane palanke. Zanima me ali pesnica pri svojih pisanjih pri sami hiper-afirmaciji, kjer preveč estetizira, ravno z tem popači sliko svoje urbanosti? Seveda verjetno avtorica nima pojma o tem. Če bi bilo to obrano in bi počela na prej opisan način bi bila satira, in nič več, na mestu. Zahteva po domu kot zahteva po priznanju identitete, ne morejo biti samo-zanikane, a kaj ko se tu vse ustavi. Se pa rišejo linije, a se te nanašajo nazaj na neko postaja-žival, katere se mi zdi, da pa je obdelal že Detela. Ali ga na določenih momentih inovativira?

Pri prvem delu se igrajte na koga se nanaša to. Vidijo se linije pobega in to mislim ne-smrtno resno.

muanisu gre en velik minus, ker nima dovolj jajc, da bi recenzijo naslovil s prvotno mišljenim naslovom ter rekel bobu bob in meščansko poezijo postavil tja, kamor sodi - v koš za smeti.

avtorji pazijo kateremu bobu rečejo bob. odvisno je kdo podpira in založi bob

Res prosim, da argumentirate tovrstne sodbe v prihodnje. Ker kar se tiče LL, sem jaz osebno oseba, ki je:

- javno enačila pretežni del programa LL z rumenim tiskom
- večkrat denucnirala urednikovo razumevanje poezije
- enostransko prekinila sodelovanje z dotičnim urednikom
- ta urednik precej očitno ni zadovoljen s temi recenzijami
- v dotični recenziji označil pisanje hegemonskega glasu generacije za to, kar je

In, če bi knjigo popolnoma raztrgal, bi nekdo rekel:

- gre za osebno zamero
- nekaj tretjega, kar bi bilo moteče

@ Sanjski: sem razložil, zakaj nisem dal tega naslova: zato, ker bi s tem ponovil poetično zablodo avtorice, ki je ta naslov izbrala za svojo knjigo, in mu s tem poleg kritike podelil določeno priznanje. Ta naslov bi bilo najlažje dat. Tovrstnih inhibicij res nimam.

Bil sem samo konsekventen s svojim pogledom na to poezijo, ki ima obetavne momente, za aktere opam, da jih bo avtorica iztrgala iz konteksta meščanske poezije, ki je res za odmet.

Treba je mal pomislit o zadevah, preden se objavijo, če ne se pljuva v lastno skledo.

Tud mi je ful zanimiv fenomen, da recenzije nekoga, ki je ta hip (poleg verjetno Slovniča in Radaljac) najbolj sesuvaški do hegemonskih produktov, doživljajo serijska pikolovska nergaštva, kolikor opažam, pa pri hegemonskih recenzijah ni nikoli nobenega kritičnega komentarja, ki bi to raztrgal (razen občasno mojega).

Tko da priporočam, da se mal te sile občasno porazdelijo.

Rispekt,
Muanis

Najprej naj razjasnim eno stvar - DAJAN KO U BAN nisem jaz. Tisti, ki se naslanja kot anonimnež na moje ime in priimek, naj se. Nimam nič proti temu. Pač je šrešreden s strahom pokazati svoje pravo ime. Imam pa proti seksističnim izjavam. Zato uredništvo Radia Študent naprošam, naj ta žaljivi komentar izbriše. Ker ponižuje in žali. Enkrat bo potrebno na vseh ravneh v naši deželi prepoznat sovražni govor in vse njegove derivate. Dobro bi bilo, da bi bil RŠ pri tem pionir :)
Še moje osebno mnenje o zbirki Lepo in prav. Gre za pesniško knjigo, kjer avtorica piše iz svojih izkušenj, iz sebe. Ničesar nikomur ne vsiljuje in kar je najpomembneje, nikoli se ne postavi v vlogo pridigarja. Njene pesmi so nastajale po celotni Evropi, v različnih časovnih obdobjih pesničinega življenja. Kar je velika kvaliteta te dotične zbirke je to, da avtorica, za razliko od velike večine ostalih pesnic in pesnikov, vključno z menoj, premore izjemno mero samokritike in samoironije. Kakor koli; pesem o Lampeduzi je antologijska. In sam sem ljubosumen nanjo, to pomeni, da bi ne vem kaj dal, da bi jo bil sam zmožen napisati.

Ana, upam, da teh komentarjev ne bereš. Naj ti ne pridejo do srca.

Komaj čakam novih pesmi.

NO PASARAN!

Popravek:

Pač pa je prepreden s strahom pokazati svoje pravo ime.

prispevek in Kobanov komentar.
grem brat zbirko.

Štorije in baladorije: pa kaj ste ljudje res povsem nepismeni? A ne vidiš,d a se prva teza in druga teza, ki jo citiraš, nanašata na dve povsem različni stvari.

Ah. Dosta više.

Še en moj pridatek :)

Članek Muanisa Sinanovića mi je, da ne bo pomote, dober, konstruktiven in analitičen. Ker človeka poznam, vem, da je pristopil popolnoma neosebno in strokovno k obravnavi knjige Lepo in prav. In to scela spoštujem, čeprav se v celoti s kritiko ne strinjam. V nekaterih segmentih se, seveda, sploh pri obravnavi spremne besede.

Muanis z gdč. Radaljec sta oba taka velika dobrovoljčka, da bi lahko enkrat imela eno skupno oddajo Pljuvanje sem ter tja. Zdaj, ko sta se že tako složno spravila med drugim tudi nad gdč Perat.

MS saj bi odgovorila, pa ste zbrisali moj komentar. Izvrstno spricevalo RS. Se malo pa bomo sklenili polni krog licemerstva.

Muanis + Dejan nadaljujta samovšečne debate med rjuhami

Anja Radaljac, Muanis Sinanović in Domen Slovinič so literarni kritiki. Imajo zelo široko znanje in analitičen pristop k pisanju. Gre za neodvisne ume in kot take se jih pač sprejme ali ne. Je pa precej neodgovorno, da se jim celo očita neke vrste pajdašenje. Vsak od nas, ki piše, se mora zavedati, da je, ko ima zunaj knjigo, izpostavljen kritiki. Tako pozitivni kot negativni. In če je v glavi urejen, bo sprejel kritiko. Ker literarna kritika nima ničesar skupnega z osebnim odnosom literarnega kritika do avtorja. In če se kdo, se omenjena trojica tega dejstva zelo dobro zaveda. Zato jih spoštujem.

Dejta se pofukat drugje, lepo bi bilo, če bi masturbiral-a s pravim imenom.

ti pa imaš pravo ime, nimaš pa prave osebnosti - ampak sfejkano :)

Dejan, ne očitam jima pajdašenja pač pa opozarjam na nedavni pljunek v isto smer, ki bi jima lahko služil kot iztočnica za morebitno skupno radijsko oddajo. Pomisli, to bi bilo res zanimivo.

diskriminatorni ste do samooklicanih literarnih kritikov, saj demokracija dopušča tudi to, da nekdo sam sebe imenuje kritik

Lojza, se strinjam s tvojim predlogom. Lahko pa bi v oddajo prišla tudi dva, ki sta napisala pozitivno kritiko in bi poslušali zanimivo izmenjavo različnih mnenj.

multikulturalna izmenjava interkontinentalnih dildov

pesnikovalni turnir Mlade rite

Ljubosumje, Mlade rite? Naredite svoj turnir, ampak naredite kaj, ne samo pljuvati in bljuvati. Narediti naj ti bo vodilo, anonimnež Zlati. Ustvarjati kaj konstruktivnega in se ne utapljati v lastnem gnevu.

V deželi, kjer sistematsko kamenjajo pesnice, ki so biološko ženskega spola, ki imajo močan karakter ter samozavest (kot denimo katja Perat), pač ne bomo sodelovali.

Pha, če želite pogledati, kako v deželi sistemsko kamenjajo pesnice biološko ženskega spola, ki imajo močan karakter ter samozavest ter znajo tudi pisat (kot denimo Taja Kramberger), poglejte kako je kamen vanjo vrgla Katja Perat (toliko o Karakterju in upravičenosti samozavesti).

No, saj vem, da je bil zgornji komentar šala, ampak mislim, da je odprl relevantno vprašanje ...

Upam, da se zavedamo, da so določene avtorice na določenih pozicijah prvenstveno zato, ker so biološkega spola in lahko služijo moškim, ki obvladujejo zadeve na ltierarnem trgu kot dvojni izgovor: kot zagotovilo, da niso šovinisti, in kot kanon futer, da gre vsa kritika v te nastavljene punce, ne pa v njih. Katja Perat je denimo briljanten primer psevdofeministke, ki nima razdelanih pojmov, ki je postala dokaj lahka tarča, ki usmerja pozornost vase, namesto v moške, ki reproducirajo lokalni literarni sistem. Poglejmo, kako reicmo Kolšek piše o njej: če vas zanima, kaj si misli generacija, poglejte kaj o njej pravi ta deklič Katja Perat; o njej piše v skrajno pokroviteljskem tonu, ampak jo nominira za relevanten govor o nečem.

Milo rečeno je vse, kar feminističnega (tako kot praktično tudi vse ostalo), kar Katja Perat napiše, zelo slabo, in je prej reklama proti feminizmu kot za. O karakterju ne bi govoril, ker bo šlo na ad hominem nivo, bi pa dal pripombo, da je zagotovo pozicija nastavljene ženske za kakšno od teh žensk tudi naporna, vendar koristi pretehtajo.

Recimo Taja Kramberger, ki sem jo zgoraj omenil, je dosledno ohranjala feministično držo (poleg dosledne drže na ostalih področjih) in je bila dosledno tudi kamenjana. Med drugim recimo tudi s strani Katje Perat, ko je na enem od Prangerjev, ko je bila Taja Kramberger na branju v tujini in precej preganjana intelektualka, rekla nekaj precej trapastega o Taji (v stilu, da če bi ji bilo res mar, bi bila na Prangerju, kamor je bila, če se ne motim, tisto leto povabljena. Tako je recimo opravila umazano delo za kakšnega verjetno moškega odločevalca na tem trgu).

Tako, da so pomisleki v stilu "Muanis sistematsko napada ženske avtorice" izviti iz neke realne situacije. Moški dejansko pošiljajo šibke ženske avtorice kot kanon futer kritičnim avtorjem. Pri tem bi se lahko recimo organizirale feministične sile in na problem opozorile. Nekako je nanj opozorila tudi Anja Radaljac v prejšnji Dlaki, in seveda je bilo takoj opaženo, da se oba polotevava Katje Perat.

Katje Perat in enkaterih drugih avtoric se polotevajo vsi, to, kar sem napisal, je obče pripoznano kot problem, le da ga nekateri bolj izpostavimo tudi v javnosti.

Mislim, da je citirani pasus iz teksta na zavihku zgoraj samoevidentno nesramen in neumen.

Muanis naj začne intenzivneje kamenjati biološke moške pesnike!

OK. Začel sem s Štegrom, mogoče nadaljujem s kom iz proznih voda, tle bo brzčas več materiala ta hip (seveda pa bom z zanimanjem prebral naslednjo Zupanovo zbirko). Nekaj moške proze čaka v redakciji na recenzentko/ta, tako, da se mogoče poslužim česa od tega.

Ne bom komentiral, dovolj je že prebrati tole spodaj:

http://www.ludliteratura.si/kritika-komentar/evropski-ali-hollywoodski-f...

Naj vas opomnim, da ta servilnost uničuje literarni prostor, da ljudje, ki pišejo takšne bedarije z lahkoto pridejo do raznoraznih pozicij, mest v komisijah za nagrade (avtorica te kritike je recimo zdaj v komisiji za malo Veronikino), v komisijah za podeljevanje denarja.

Na literarnem polju se odvija zločin. Temu ni mogoče drugače reči. In poglejte zgoraj, v komentarjih, kaj se zgodi z nekom, ki izpelje neko intelektualno pošteno kritiko in opozori na te probleme.

Ali pa spodaj.

ta servilnost = literarni prostor = prijatelji, znanci in pari na raznoraznih pozicijah:mestih v komisijah za nagrade, podeljevanje denarja, za pozornost in prostor v medijih in tako naprej. intelektualno poštena kritika se je umaknila.nastopajo samo še všečki.

"Palanka" je, vsaj zame, tudi nadvse dober "označenec" tega kar dogaja v Sloveniji, v LJ, zlasti v zadnjih 26-27 letih. Ta zadnja nikdar ni bila mesto, zato pa vseskozi ultrapalanka. Resda je mogoče tudi v LJ najti otočke, ki palanko nekak "presegajo", včasih celo malo zadiši po mestu toda, kaj ko LJ nikdar ni premogla enega Konstantinovića, jebi ga.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness