Recenzijo zbirke Lepo in prav sem po nasvetu nameraval nasloviti z Grdo in narobe. Pa ne zato, ker bi mislil, da ta pridevnika čisto ustrezata obravnavani zbirki. Gre za to, da slovensko književnost preplavljajo naslovi, ki eksploatirajo osnovno značilnost jezika, da v njem nastopajo dvoumnosti, ki naj bi bile struktur(alistič)no nerazložljive, dvoumnosti, ki so mučile že starega de Saussurja in bile od tedaj stvar stalnih razprav o jeziku. Dvoumnosti so v mišljenju že oguljene. Vendar praksa dajanja takšnih naslovov za Saussurjeve muke očitno ne ve, saj se ravna, kot da ravnokar odkriva sveti gral poetičnega jezika. Ravna se tudi, kot da ne ve, da je besedna igra, ki se poslužuje dvoumnosti, osnovno marketinško orodje, ki je kot tako oguljeno dvojno, tudi v naši vsakdanji zavesti. V skladu z marketinško naravnanostjo se potem takšne zbirke pogosto ravnajo, tudi kot da se posluževanje poezije začne in konča pri revščini naslova.

Ko ta praksa poseže v dobesedno neskončno malho možnih dvoumnosti v jeziku, si misli, da ji je uspelo jezik izkoristiti v svoj prid in narediti nekaj izvirnega; kar pri tem spregleda, je seveda to, da je jezik izkoristil njo in jo osmešil, to pa ravno zaradi neskončnosti tega, za kar predpostavlja, da je izvirno. Tako bi tip dvoumnosti v hipotetičnem naslovu Grdo in narobe pokazal natanko to vsakokratno osmešenje obravnavane prakse naslavljanja. Ampak odločil sem se, da tako enostavnega trika pač ne smem uporabiti in da moram v tem oziru ne glede na vse ohraniti svoje dostojanstvo, saj bi v sicer nastopil kot člen neskončne verige. Če lahko na takšen način trollamo prakse, komplementarno in v končni izpeljavi, jezika ne moremo.

Gremo k samim verzom. Za razumevanje zbirke, kot je Lepo in prav, je potrebno upoštevati koncepte, ki so uporabni na specifični lokalni formi mentis. V ta namen se bom poslužil legendarnega prvega poglavja Konstantinovićeve Filosofije palanke, v katerem piše o stilu kot o najvišjem načelu palanke. Palanka je pojem, ki ustreza življenju med vasjo in mestom, v pokrajini, ki ni ne vas ne mesto. Bistveno pa domuje v duhu. V duhu domuje med svetom kot idealno odprtim in domom, plemenskim, kot idealno edinstvenim. Palanka ni samo v zakrknjenem konzervativizmu zaostalega podeželja, ampak tudi v liberalnih fantazmah svojega urbanega dela.

In to domovanje je natanko osnovna tematska značilnost dotičnih verzov. Na eni strani problem doma, ki se poskuša od svoje vaške prvobitnosti raztegniti v dostojanstvo urbanega. Imamo neko Ljubljano, ki jo je potrebno poslikati kot kraj s svojimi mitskimi točkami, uresničiti kriterije mesta, prestolnici dodeliti mestne pravice. To je v slovenskem pesnjenju že stara stvar, ideološki projekt, ki se je nenaključno začel ob osamosvajanju, in sicer predvsem z Zupanovim verziranjem. Rezultat tovrstnega početja je bukoliko krajinarstvo, ki faila dvojno, v samem projektu, saj se kot bukoliko izkaže za simptom samega sebe, obenem pa v pesništvu, saj utone v deskriptivnosti tega krajinarstva. Na drugi strani pa imamo idealno odprt, turbo srednjerazredni in hipsterski svet, predvsem Skandinavijo, kjer se šeta po fjordih, vozi po podzemni, poseda po parkih in se vse to ultra estetizira. Branje teh verzov da podoben občutek kot gledanje kakšnega Aviccijevega videospota.

Druga za palanko značilna stvar je infantilizem. Zbirka je prežeta z infantilizmom. Veliko je nekakšnega tematiziranja coming out of age, ampak z jasno prepoznavno stilizacijo infantilnosti, ki da vedeti, da dejanski cilj ni odrasti, ampak ostati v okrilju družine, biti trepljan v kolektivizmu palanke, biti ščipan v lica, vohati mehčalec puloverjev, ki jih je mt ravnokar oprala. Mladostniške ljubezni, globoki pogovori s kolegi na romantičnem večernem ozadju, ambientno konzumiranje glasbe itd. Čista zupanovska linija za hipstersko generacijo, ki idealno seda na infantilno inertnost palanke, na njeno večnost, ki se dviga nad mrtve in nad individuum, ki s svojo toplostjo in prijaznostjo kruto kaznuje vsak poskus mišljenja in afirmacije. Tudi otročjost sama je amorfna in vsesplošna krajina.

Ustreza neki slabi fantazmi, ki jo v svojem ogabnem in obupno pretencioznem žargonu avtentičnosti na zavihku izpiše Katja Perat: "Lepo in prav je zbirka miniatur iz življenja. Iz življenja mlade Evropejke, ki ve, kaj v dobrem in slabem pomeni tvegati pravico do doma, ki ima rada klavirsko glasbo in nekaj ljudi, ki je do kolen pogreznjena v neizbežne človeške naloge, kot sta ljubezen in prijateljstvo, pa tudi iskanje stanovanja, kot vse ostalo na svetu, zavezanega svoji začasnosti."  Kaj tako neokusnega ne bi smelo biti natisnjeno, ne z javnimi sredstvi, če uporabim navadno desničarski dodatek. Ampak neokusnost, kot kaže Konstantinović, ni v nasprotju s stilom; neokusnost je skrajna točka stila, ki je vrhovno načelo palanke. To je mogoče zelo jasno videti v pojavu turbofolka.

A Lepo in prav ima zanimive točke, natanko tam, kjer tudi po vodstvu spontanega pesniškega jezika (ta je namreč vedno do neke mere spontan, nor - spontanost, norost pa sta radikalno nasprotje avtentičnosti) uhaja izpod nadzora tega turbofolka. Na nekaterih mestih se pojavijo precej lucidni paradoksi, sinestezije, podobe, ki vsebujejo kontraintuitivne asociacije, to, kar je v poeziji najvrednejše, kar najbolj pretresa iz inertnih diskurzov in življenjskih praks. Verzi, ki recimo zgoščeno in zelo lucidno sprevračajo razmerje med konjem in jahačem, so po mojem skromnem mnenju eni boljših slovenskih verzov, v katerih nastopajo živali. Verzi, v katerih je prizor, ko nekdo ne more penetrirati v zakrčenost tiste, ki pesem izreka v prvi osebi, po mojem sodijo med bolj zanimive erotične verze v novejši slovenski poeziji. Tam, kjer se postaja-žival, kjer se pojavljajo patologije, se v zbirki rišejo linije bega iz njene siceršnje pesniške nerelevantnosti. Obetati si je mogoče pesniško precej zanimive stvari, če bo pobeg v prihodnosti tudi uspel.