The Faikus' Principles

The Faikus' Principles

Recenzija izdelka
7. 4. 2014 - 13.00

Z recenzijo Planetariuma Vojka Gorjana za njegovim izidom sicer zamujamo skoraj pol leta, a prav v tem primeru to morda niti ni tako kritično. Zamujamo namreč precej manj kot izdajatelji sami. Vojko Gorjan je roman Planetarium in ostale tekste, ki so izšli skupaj z njim, dokončal in poslal založbam poleti leta 1975, a kar 38 let je moralo preteči, preden je njegovo delo ponovno odkril Miklavž Komelj, se nad njim navdušil in pri Študentski založbi dosegel objavo. Nekaj mesecev, kolikor zamuja ta recenzija, je torej le kaplja v morje časa, preko katerega pisanje Vojka Gorjana prihaja do nas, kot brodolomčevo sporočilo v steklenici.

Metafora sporočila v steklenici, vrženi v morje, je seveda Gorjanova. Del romana, naslovljen Solituda, je namreč predstavljen kot najdeno sporočilo v steklenici, ki ga je z lastno krvjo napisal Faikus, ko je iskal samoto na nekem otoku. Ne le podoba sporočila v steklenici, s katerim z nami komunicira pisec iz svoje samote, tudi dejstvo, da je sporočilo napisano z lastno krvjo, še kako drži tudi za Gorjanov tekst. Faikus, skrivnostni prerok, o katerem govori roman, z njegovim avtorjem namreč deli marsikaj. Planetarium ima kljub vsej svoji fantastičnosti in paraboličnosti brez dvoma mnoge avtobiografske momente.

Tako kakor Gorjan je tudi Faikus pesnik-prerok, ki je v svoji okolici neprepoznan in nesprejet, prisilno hospitaliziran v umobolnico, kjer ga »zdravijo« z elektrošoki, kar povzroči drastično zmanjšanje besednega zaklada in ga duševno stre. Po tej izkušnji je Gorjan v Ljubljani napisal Planetarium in več drugih krajših del ter si leta 1975, star 26 let, pognal svinec v čelo. Oseba v njegovem romanu, Faikus, pa se, za razliko od njega, po izkušnji s psihiatrijo odseli v London, kjer napiše The Faikus' principles, nekakšen sveti tekst, nato pa izgine v Alžiru. Ponovno se pojavi leta 1981, ko naveže telepatski stik s celim svetom ter ga vodi na astralno potovanje, po katerem človeštvo preide na višjo stopnjo zavesti.

A tudi v prerojeni družbi, ki živi na višjem duhovnem nivoju, vsi problemi niso odpravljeni. Zgodba sledi glavnemu junaku, leta 1982 rojenemu Matiji Murnu, ki obsesivno raziskuje Faikusovo življenje. Roman je izrazito fragmentiran in velik del sestoji iz Faikusovih tekstov, ki jih prebira Matija, pri čemer je zanimivo, da so mnogi izmed njih starejše zgodbe, eseji ali pesmi, ki jih je sprva Gorjan napisal kot samostojna dela.

Drugi tip vložkov pa predstavljajo pripovedi profesorja Ravnika, Faikusovega prijatelja, ki Matiji pripoveduje o Faikusovi mladosti. Te imajo izrazito avtobiografsko noto, a potujeno in objektivirano preko pripovedovalca, ki je fiktivna oseba znotraj romana. V Ravnikarjevih pripovedih lahko med Faikusovimi prijatelji, zakritimi pod le delno spremenjenimi imeni, prepoznamo prijatelja Vojka Gorjana, pesnika Jureta Detelo, čigar literarno zapuščino je prav tako uredil in izdal Miklavž Komelj, ter slikarja Sergeja Kapusa.

Zgodba se konča v takrat daljni prihodnosti; leta 2010 Matija spozna, da je Faikus v resnici on sam – verjetno kot njegova inkarnacija –, čemur sledi samoizbris Matije-Faikusa, med katerim se prežre skozi samega sebe in vsa svoja prejšnja življenja, nato pa se spremeni v pikapolonico, kar je njegovo poslednje sporočilo človeštvu.

Poleg romana Planetarium je v knjigi izšlo še skoraj dvesto strani Gorjanovih do sedaj neobjavljenih del; krajših zgodb in esejev, ki jih je sicer mogoče brati samostojno, vendar pa dopolnjujejo roman, ga osvetljujejo z novih strani in se z njim prepletajo.

Planetarium je izredno nenavadna knjiga. Morda bi Gorjana lahko primerjali z Williamom Blakom ali Antoninom Artaudom, a le pod pogojem, da se zavedamo vse napačnosti takšnih primerjav. Blaka je Gorjan oboževal in samega sebe v blakovski maniri razumel kot preroka. Branko Gradišnik se na primer spominja, kako je Gorjan, s katerim sta bila v mladosti prijatelja, nekoč od njega zahteval, naj vzveruje vanj. Primerjava z Artaudom pa se vsiljuje kar sama že zaradi podobnosti biografij - kakor Artaud je tudi Gorjan konzumiral enormne količine drog, bil hospitaliziran zaradi shizofrenije in zdravljen z elektrošoki – a podobnosti bi se našle tudi globlje; oba sta se na primer želela ponovno ustvariti iz samih sebe. V tem duhu Gorjanov Faikus že v predgovoru zapiše: »Naj bojo mere moje, iz sebe se rojevam, ne priznavam nobene matere, ki ne bi bila najprej moja hči.«

Kakor Artaudovi in Blakovi teksti je tudi Planetarium zagonetno, na trenutke celo mučno branje, ki ga je treba ali sprejeti že vnaprej in v celoti ali zavreči, kritizirati posameznosti pa je nemogoče. Ali kakor Gorjan zapiše v predgovoru: »Vem, da prerok ni prijeten revizor za nobeno družbo, deželo ali kraj. Vendar se moramo nekako sporazumeti in knjiga je pošten medij, ker sama ne odpira svojih kril, polkni mora razgrniti človek sam, ki hoče brati.«

Novost na literarni sceni je torej roman, nastal petinsedemdesetega leta, ki prinaša zahtevo po spremembi, ki pa se ni zgodila. Prerok, ki jo je hotel prinesti, je bil nasilno stlačen v norišnico in tako rekoč prisiljen v samomor ter potlačen v pozabo. Šele po vseh teh letih je do nas iz Gorjanove solitude prišlo sporočilo v steklenici; Faikusu je končno uspelo navezati stik s človeštvom. A Gorjan ima prav, ko zapiše: »Ta roman je posebnost zaradi učinka, ki stoji na principu kvašenega testa.« Od bralca pa je odvisno, ali bo sprejel imperativ in se pustil prekvasiti.

 

Skozi tekst in samega sebe se je prežrl Mirt.

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness