Stavit bi šel, da sem nekoč pred davnimi časi ... ok, v resnici oziroma če odmislim, kako cajt leti, tam nekje predlani prebral tvit z ugotovitvijo, da imata samostojno objavljeni govor »To je voda« Davida Fosterja Wallacea ter pesem Get Out of the Car Aesopa Rocka marsikaj skupnega ... Ujemala naj bi se v več točkah, na mnogih nivojih, bila na isti frekvenci, drug drugemu skrivnostni odmev. Ne spomnim se natančne formulacije, ampak nekako v stilu parjenja Flemingovega Čarovnika iz Oza in The Dark Side of the Moon Pink Floydov. Temna stran mavrice. A četudi scrollam tja nekam v 2018 ter v brskalnik vpisujem še tako ključne besede ... tega tvita ne najdem več, pa da me jebeš. Ne bom povedal, za čigav tvit se mi zdi, da je šlo, brez veze, morda gre konec koncev celo samo za mojo projekcijo? Pomembno je predvsem to, kako zgovorna dejansko postaneta teksta, ko ju postavimo bok ob bok ... Priložnost za to je več kot le primerna, saj je oktobra lani v slovenskem prevodu pri založbi LUD Literatura v okviru zbirke Labirinti izšla selekcija sedmih Wallaceovih esejev, ki si glavnino naslova sposoja prav pri omenjenem govoru, prvič prebranem diplomantom Kenyonovega kolidža 21. maja 2005. Če prištejemo še štempelj, da je Aesop »David Foster Wallace backpackerske rap scene«, s katerim mu je nekega dne polaskal novinar iz vsem nam tako znane kategorije »mnogo sam pametan«, sam pa ga je zavrnil, da niti ne ve, kaj naj bi to pomenilo, saj knjig tako rekoč ne bere, bo morda resnično na mestu, ako postane njegova Get Out of the Car osnova tokratnega Kosila ...

Dečko, ki so mu za eno od duševnih bolezni prvič napisali recept na isti dan, kot sta padla newyorška dvojčka, prva turneja njegove založbe pa se je zatem odvila brez njega, odkrito spregovori o prijateljevi smrti zaradi pljučnega raka oziroma osmih letih, ki so minila od takrat. Odkar je ta zbolel, naj bi bilo namreč vse megleno, vsa prizadevanja preboleti tragični dogodek v mejah normale pa bob ob steno. Osemletna mrtva točka. Potamaniti nemogočega otroka v sebi, ki vse, česar se dotakne, takoj spremeni v drek, je bila še bolj nemogoča naloga. V glavi glasovi, ki jih je vse življenje poskušal utišati, srce pa polno samih podočnikov; bil je pasji, strupen ne glede na to, ali je šlo za njegov odnos z mamo, frendom, fotrom ali punco. Daleč od tega, da je bilo pred tragedijo Aesopovo podstrešje kot iz škatlice, je bil pa srečnejši, kot pravi, precej več kot le punchline šal na svoj račun ter pakunga za blokirane čakre. Zajebano je priznati tako sebi kot drugim, da se večinoma počutiš npr. kot v trugi. Lahko se imaš še tako v oblasti in kao si, kar si – a le za silo z antidepresivi in na pol poti k nuli – siten in zadet posedaš naokoli v avtu, čakajoč Godota, ki naj bi prišel s ključem šefovske pisarne, z neplačanimi računi v mislih ... »Pejt iz avta, Aes,« si reče na koncu pesmi, katere vsebina je med drugim tudi sprejemanje odločitve za obisk psihiatra ... Lahko pa do konca svojih dni neodziven »izgoreva in krvavi«. Skratka, govorimo o nekom, ki mora na tisoč in en način shendlati frendovega raka, ki metastazira po prostoru in času. Toliko, kar se tiče uvoda ter osrednje točke prešitja z Wallacevim govorom »To je voda« ... po mojem mnenju pa tudi z  drugimi eseji iz premišljenega izbora prevajalca Jerneja Županiča …

Takole pravi Wallace: »Prosim, ne mislite, da vam delim moralne nasvete ali da hočem reči, da 'morate' razmišljati na ta način, ali da od vas kdorkoli pričakuje, da boste to počeli samodejno – kajti težko je, zahteva močno voljo in duševni napor, in če ste mi kaj podobni, bo prišel kak dan, ko vam ne bo uspelo oziroma kratko malo ne boste hoteli. Večinoma pa se lahko, če ste dovolj zavestni, da se postavite pred izbiro, odločite, da boste na debelo, prenaličeno gospo s posteklenelimi očmi, ki je v vrsti pred blagajno pravkar zavpila na svojega otroka, pogledali drugače – morda običajno ni takšna; morda je zadnje tri noči prebedela držeč za roko soproga, ki umira zaradi kostnega raka, morda pa je prav ta gospa tista slabo plačana uslužbenka Uprave za motorna vozila, ki je vašemu partnerju prejšnjega dne z drobnim dejanjem uradniške prijaznosti pomagala razrešiti kako birokratsko nočno moro. Vse to seveda ni prav zelo verjetno, a hkrati tudi ni nemogoče – odvisno je samo od tega, o čem ste pripravljeni premisliti.« Nevarno na meji new agea ali povprečnega priročnika za samopomoč, ki osvaja vrhove prodajnih lestvic - Naklada z veliko začetnico iz prve torej. Pa to res ni vic? Nobenega pljunka čez sistem, katerega imena ne bom izgovoril, saj si s tem pravzaprav ne bi čisto nič pomagal? »To je voda« Davida Fosterja Wallacea ... ki umeščena na čelo esejev o Rogerju Federerju oziroma tenisu, neki biografiji Borgesa, festivalu jastogov, all you can eat križarjenju, Kafki ter  generaciji vpadljivo mladih ameriških pisateljev zasije v povsem drugačni luči. Odskočna deska v Wallacea, ki pa se jo konec koncev lahko ponuca tudi za vodno deskanje, se pravi način mučenja. Med piscem in bralcem mora pač biti neka kemija …

V Vodi »gre za to, kako preživeti do tridesetega, ali morda petdesetega, ne da bi si hoteli pognati kroglo v glavo.« Glede na to, da se je Wallace leta 2008 pri svojih šestinštiridesetih obesil, ta citat nekako obvisi v zraku ... kot bi bila tudi njegova dokončna predaja le del obešenjaškega humorja ala Kafka, ki ga tako lepo povzema kratka zgodba z naslovom Majhna basen, s katero začne esej o praškem pisatelju, in se glasi takole: »'Oh,'« je rekla miš, 'svet je z vsakim dnem ožji. Najprej je bil tako širok, da sem se bala, kar tekla sem in bila vesela, ko sem v daljavi končno na levi in na desni zagledala zidove, ampak ti dolgi zidovi tako hitro tečejo drug proti drugemu, da sem zdajle že v zadnji sobi in tamle v kotu je past, v katero bom stopila.' 'Samo smer gibanja moraš spremeniti,' je rekla mačka in jo požrla.« Več kot zanimivo bi bilo poskusiti sledeč Kafki oziroma kar se le da v skladu z njegovo duhovitostjo - ta je odvisna od »nekakšnega radikalnega udobesedenja resnic, ki smo jih vajeni obravnavati kot metaforične« - napisati zgodbo o GLEDANJU S TABELIM kogarkoli že vpričo tistih, ki razglašajo, da Franzi kot pisatelj ni bil nič posebnega in OBELODANJANJU tega, da ti kritiki pač nimajo pojma ... Naj najprej Kafkovo zgodbo »V kazenski koloniji«, kot piše Wallace, »ponovno preberejo v luči rečenic, kot so oster jezik ali raztrgala me je na koščke« …

Še toliko bolj zato, ker že pol strani kasneje Wallace prej povedano jemlje nazaj in dodaja pridržke oziroma opozarja, da Kafkove zgodbe »v svojem bistvu niso vici in da tisto, kar se dogaja v njih, ni razmeroma preprosti in žalobni obešenjaški humor, ki zaznamuje toliko Kafkovih osebnih izjav – zadev kot 'obstaja upanje, samo ne za nas'.« Na tem mestu velja povabiti k ogledu kakšnega Wallaceovega intervjuja; kako pozorno posluša novinarkina vprašanja; pomembno je videti njegovo tehtanje vsake besede, preden jo izreče ... in kako se to pozna na obrazni mimiki; drobni tiki, ki razgaljajo perfekcionista; perspektiva, dve, tri ... vselej več naenkrat: »groteskna in prelestna in skoz in skoz moderna kompleksnost, ambivalentnost multivalentne in-in logike 'nezavednega'«, ki jo zapiše v narekovajih, saj zanjo meni, »da ni nič več kot sofisticirana beseda za dušo«. Kako zaguljeno pikolovski je ... kot da gre pri vsem tem skupaj za opeke njegove depresije – in kot da se je zato tudi sebi odločil postaviti zadnjo piko.