Trilogija Camilla Verhoevna in še zgodovinski roman za povrh

Trilogija Camilla Verhoevna in še zgodovinski roman za povrh

Recenzija izdelka
11. 11. 2015 - 13.00

Načeloma naj bi tale kraj in čas imela opraviti z recenzijo kriminalnega romana Žrtvovanje avtorja Pierra Lemaitra. A roman se je izkazal za bolj kot običajno povezanega s svojima knjižnima sestrama iz trilogije, vtis njihove celote je namreč predvsem vtis o avtorjevi res impresivni sposobnosti strukturiranja literarnega teksta, zvijačnosti naracije, hipnih obratov v zgodbi in obenem njeni notranji koherentnosti. Trilogijo sestavljajo romani Obrtništvo (to bi bil recimo fin prevod izvirnika, v angleščino je preveden kot Irene), Alex in Žrtvovanje (pogosto preveden kot Camille). Slednja sta bila letos prevedena v slovenščino. Romane se mirno bere posamezno, ampak šele v trojčku (in seveda brane v pravilnem zaporedju) nudijo pogled v avtorjevo kompleksno arhitekturno zasnovano gomilo literarnih trupel. Bodycount je impresiven.

Kaj se torej dogaja na ulicah Pariza? Prvi roman pripoveduje o zločinih serijskega morilca, ki si za predlogo svojih zločinov jemlje slavne kriminalke. Prime se ga ime Pisatelj, napaja pa ga zanimanje novinarjev za vsak korak, ki ga pri razreševanju primera naredi glavni zadolženi, višji kriminalist Verhoeven. Način, kako je Pisatelj vedno korak vsaj vzporedno s policijo, če ne nekaj ur in ulic pred njimi, ponuja idejo o tem, da dobiva informacije od znotraj. Njegova zadnja žrtev je kriminalistova noseča žena, žvižgač pa član kriminalistove ekipe. Primer se razreši, ampak avtor bralca res ne špara. Krasna kriminalka, ki se izogne celo patetičnosti katarzične zmage pravice in resnice. Vsaj do konca trilogije, ampak takrat ima vsak normalno empatično razvit bralec že tako poln kufer neke resnice v svetu pravice, da je zmerno srečni konec več kot dobrodošel. Ampak ne prehitevajmo, kajneda.

Alex je naslov drugega romana, edinega, ki je uspel izvirni naslov obdržati v vseh najdenih prevodih. Kriminalista tu srečamo štiri fikcijska leta po umoru njegove žene. Dolgotrajno depresijo je recimo da pozdravil, dobiva se celo z neko žensko, dejstvo pa je, da ni isti človek, in to se pozna tudi pri njegovem delu. Potem se zgodi primer ugrabljene ženske in Camille je prisiljen, da se sooči s preteklostjo in se ji viteško upre, da bi rešil dekle. Naslovno Alex maščevalec zapre v kletko ter pretepeno in golo obesi pod strop zapuščenega skladišča. Tam je na voljo čedalje bolj neprijetnemu jesenskemu vremenu, lačnim podganam in vojerizmu svojega mučitelja. Dekle se reši, tik preden jo najde policija, izkaže pa se, da je njena preživetvena strategija zgolj v službi še brutalnejšega maščevalnega aparata. Avtor ustvari nekakšno mišnico, žanrsko igro v igri, v kateri je rabelj samo navidezni rabelj, ker je rabelj pravzaprav žrtev, ampak žrtev-rabelj je rabelj samo zato, da se maščuje za takrat, ko je bil nemočna žrtev, in zato najprej preživi, da se lahko potem tako umori, tako je, stavek je popolnoma pravilen, da skratka popolnoma zajebe, dobesedno in po avtorjevih besedah, svojega rablja, tokrat celo nedolžnega. Ne sledite? Ha, to je namen. In Alex.

V tretjem romanu, naslovljen je Žrtvovanje, ponekod pa Camille, jo ponovno skupi kriminalistova ženska, tista Anne, s katero se je v drugem romanu samo občasno videval. Izkaže se, da je stvar prerasla v ljubezen in v brutalni deja vu, čeprav dama tokrat ostane živa. Hudo zdelana, a živa, in v nevarnosti, da se napadalec vrne dokončat posel. Bralec po izkušnjah prvih dveh romanov ve, da nič ne bo tako, kot je videti, zato toliko mirneje sprejme pripovedovalčev glas, ki se občasno pojavlja v romanu in ki vedno znova ne pripada tistemu, kateremu ga bralec pripisuje. Potrpežljivost se splača, redosled pa tudi, saj medtem ko se žrtveni indici zgrinjajo nad Camilla, ta eventualno opravi z vsemi odprtimi konci, ki se vlečejo iz zgodbe iz prvega romana. Kronsko maščevanje in nekaj koristoljubnih postranskosti je skratka v sklepu trilogije namenjenih višjemu kriminalistu Verhoevnu samemu, odtod tudi pogosto spremenjeni naslov romana. In, ne vem, morda založniki mislijo, da so nadmudrili avtorjevo pamet in bodo trojico Irene – Alex – Camille toliko banalizirali, da … pa saj je odveč.

Vzporedno z iskanjem krivcev in žrtve poteka v kriminalistu notranja drama, razreševanje preteklosti, pa ne samo v zvezi z umorjeno ženo, pač pa tudi ambivalentnega razmerja z njegovo pokojno mamo, slavno slikarko, ki je med nosečnostjo mirno verižno kadila in zato je kriminalist Camille majhen. Majhen majhen, meter petinštirideset. In to je, taaaadaaam, kriminalistova izvirnost in posebnost, ki naj ga loči od ostalih godrnjavih, zmerno zapitih in neobritih, arogantnih, ampak obenem neustavljivo privlačnih inšpektorjev, kriminalistov in kar je še tega v ćanrski literarni srenji.

Slikoviti so tudi njegovi pomočniki, takole je videti izvirna trojka njegovih desnih rok iz prvega romana. Prvi je bogati dedič, načitan in dobro vzgojen, prekomerno izobražen za preganjanje zlikovcev po Parizu v dizajnerskih oblekah, ampak vsi vedo, da je velik idealist in poleg tega enciklopedija na dveh nogah, in ga imajo vsi radi. S Camillom ostane do konca. Drugi je skopuh, ki novači cigarete pri policistih pripravnikih in je velik ljubitelj del Camillove mame slikarke. Tretji del se začne z njegovim pogrebom, ne vzame ga kriminal, ampak bolezen. Kriminalu pa nasprotno podleže četrti član ekipe, ki se v prvem romanu izkaže za dvojnega plejerja, žvižgača – izdal je zasebne podatke o Verhoevnovi noseči ženi serijskemu morilcu. V drugem romanu manjka, zelo na kratko je namignjeno na njegovo postpolicijsko kariero, v tretji pa sledi obnovitev neporavnanih računov s Camillom.

Tele tri kriminalke so po mojem mnenju nekaj najboljšega, kar se je zgodilo žanru od Harryja Hola dalje, in tukaj je mimogrede, a absolutno na mestu vprašanje, zakaj se še nihče ni lotil prevajanja Mareka Krajewskega (Umor v Breslawu je res poslastica). No, Lemaitre je za trilogijo prejel tako strokovne nagrade (Dagger Award) kot laično potrditev (množično prevajanje), potem pa je popolnoma presenetilo, da je leta 2013 dobil še Goncourtovo nagrado. Ne za trilogijo, za zgodovinski oziroma bolje rečeno družbenokritični roman o dobi neposredno po prvi svetovni vojni, naslovljen Nasvidenje tam zgoraj. Žanrska izvirnost in literarna dodelanost, vredna Goncourta, nista ravno pogosta kombinacija. Zanimalo me je, kakšne so izbirne sorodnosti. Izkazalo se je, da je posebnost avtorjevega pristopa h krvavemu žanru pravzaprav njegov modus operandi v okolju pisateljskih referenc, sposojenih idej in meta pripovednega zapleta.

S tem hočem reči, da avtor krasno dozira, kaj in kdaj bo kaj povedal. Lemaitre je predvsem dober v strukturiranju pripovedi. Sodobni žanrski teksti, ki hočejo biti odlični, tako ali tako ne morejo več igrati zgolj na razkritje zločinca. Ne gre za odkrivanje indicev enega za drugim, bolj odkrivanje kontekstov in različnih zornih kotov. Podobno strukturiranje besedila avtor uporabi tudi pri zgodovinskem besedilu. Neobičajno se ukvarja s podrobnostmi, ki pa dosežejo razmahe ilustriranja celotnih osebnosti. Dva preživela po prvi vojni, pohabljenec in izgubljenec, iščeta svoje mesto v svetu in se odločita okoristiti se s sredstvi, namenjenimi spomenikom padlih na fronti. Človek, ki je neposredno odgovoren za njuno mizerijo, medtem prosperira. Toliko o vsebini na kratko, od lani je roman na voljo tudi v slovenščini. Nasprotno kriminalne trilogije v slovenščini ne boste brali, ker so se založniki odločili, da prevedejo samo drugi in tretji del. Glede na kontekst samih romanov dvomim, da bo retroaktivno sledil še prvi.

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness