Nadvse težko je v besede vkalupiti središčno misel, ki prežarja poezijo Jacka Spicerja. Pred to nalogo se posameznik čuti slokega in nemočnega, kot nekdo, ki skuša dvoje ognjev – ogenj znotraj ognja – zajeziti s tankim kosom vrečevine. Tolikšna je namreč pesnikova ljubezen do jezika, ki ji v svojem opusu gradi skelet ravno iz molekul nje same - besed. Zbirka To so mi naredile besede, ki jo recenziramo v današnjem Kosilu, je razpostrena in slogovno mozaična oda besedi kot osrednjemu katalizatorju in pribežališču čustev, temeljnemu porodničarju smisla, a obenem - kot izvemo iz poznane pripovedi o pesnikovi smrti - Spicerjevemu usodnemu rablju. »To so mi naredile besede,« je poved, ki jo je v predsmrtni zamaknjenosti izrekel literarnemu tovarišu Robinu Blaserju, umirajoč v sanfranciški bolnišnici za revne zaradi posledic alkoholizma.

Dasiravno motivi in tematike Spicerjeve poezije pritekajo iz raznovrstnih občutij in premislekov, ki jih je sprožala spremenljiva in pestra ter naposled tragična izohalina umetnikovega življenja, je osrednja premisa dela obsedenost s kaotično skupnostjo pesnika, jezika ter resnice. Beseda se zažira v slehern krak pesnikovega življenja in kot očesna mrena oblači vsak stik, vsak dogodek in čustvo. Knjiga, ki jo analiziramo, je pisanje o lepoti in bolečini pisanja kot veliki mitološki pripovedi, kjer je pesnik obsedeni stroj. S podrobnosti lastnega vsakdana liže nesnago, jo prebavi in prevaja. Njegovo hotenje in nuja sta iz detajlov sevati vse arhetipsko in davno mrtvo ter v verigah stihov skladiščiti, kar je čas pogoltno sezidal v pozabo.

Zato mesec izgleda surov in strašljiv v mraku.

To so fotografski posnetki vsakega trenutka na svetu,

ki razgaljeni ležijo v strašnem rumenem mrazu.

Pesnik si na mesecu zgradi grad iz mrtve kože in stekla.

Zaradi docela odklonilne drže do kakršnekoli pomoči pri dostopanju do zaklenjenega polja uveljavljene ameriške literature – avtor je pomoč dojemal kot formo nekakšne nečiste, kolaboracionistične prostitucije - so mu širše priznanje prinesle šele posmrtno izdane knjige. My Vocabulary Did This to Me, kot se naslov glasi v izvirniku, je svojo prvo izdajo ugledala šele leta 2008, za založbo LUD Šerpa pa jo je v lanskem letu iz angleščine prevedel Tone Škrjanec.

Da bi obsenčili historični in prostorski kontekst, ki je hranil zgoščene plasti avtorjevega besedobolja, je ključna omemba literarnega kroga tako imenovane renesanse San Francisca, ki je po drugi svetovni vojni v poetološki konglomerat stkala pesniško aktivne študente kalifornijske univerze Berkeley. Spicerja in sanfranciške kolege sta v prvi vrsti družila odziv na razrušenost povojnega sveta ter restriktivnost kulturnega okolja, v smislu estetske in slogovne koherence pa med njimi ne gre izrisati trdih vzporednic. V taistem času so na vzhodnem delu kontinenta ustvarjali famozni pripadniki beatniške generacije. Navkljub kasnejšemu sodelovanju z njimi pesnika v diskurzivnem polju ameriške komparativistike ne umeščajo k beatnikom, marveč ostaja slogovni subjekt sui generis.

Pesniška zbirka izčiščeno povzema vseprisotno potezo Spicerjeve poezije. To zaznamujejo neprenehne levitve iz diametralnih motivičnih polobel, ki so gradile pesniški planetarij avtorjevega časa in prostora. V To so mi naredile besede beremo ujemajoče sozvočje verbalnih svedrov in občasne besedne obscenosti, utelešene v dimljah, posteljah, vogalih, scanju, kondomih, mrhovini, ter na drugi strani kontemplativnih elegij, kjer avtor z besedami izrisuje vrelišča svoje melanholije in otopelosti. To počne na globok, intimističen način; nemalokrat se oslanja na grško ter biblijsko mitsko hrbtišče, kot bi se s prsti branil rohnenja takratnih literarnih trendov in jih potapljal nekam onkraj, iščoč temelje.

To bi ga morda bilo zmožni obvarovati njegove velike bojazni – površinskega in prisiljenega pisanja. Pisanje, s katerim nek avtor le potrjuje svojo identiteto pesnika in hlastno brska za bogatim korpusom besed, ne da bi slednje zares z zanosom občutil v vsem prostorju svojega obstoja, je sterilna poza. Ta pa je za Spicerja najhujša skrunitev besede.

Spicerjevo preklapljanje med slogi poseduje svojstveno mojstrsko ostrino. Zaradi slednje je branje zbirke vse prej kot lahek ali avtomatiziran postopek in od bralca zahteva tenkočutno poslušnost. Vsakič znova se mora adaptirati posameznim odsekom knjige, pri čemer se predenj neogibno postavlja vprašanje simbolnega pomena posameznih pogostih motivov. Razraščeni v kaotično nemonolitskost zbirke, se neprenehoma pojavljajo kot drobni totemi in pričajo o izvoru besed: silni ljubezni do jezika, ki ji stilna pregrinjala menjajo vsakdanji nihaji življenja.

Nadvse pogosto se v pesmih pojavlja Orfej, ki ponazarja Spicerjev dvoplasten odnos do besede. Ljubezen do jezika je za pesnika poriv, ki ga hrani in vodi po sinusoidi minevanja, a hkrati razlog, da se ozre preko ramena. Pogled nazaj, zaradi katerega je Orfej na poti iz pekla za vselej izgubil Evridiko, je v Spicerjevem primeru neusahljiva lakota po navdihu, zaradi katere pesnik gleda ležernost, a v njej vidi nemir; vselej išče, lačen emocionalne tresavice, četudi ga ta tanjša in izpija. V pesnikovem žrelu sope večni strah pred izgubo »resnične besede«, pri čemer se izgublja tudi on sam, saj je njegov smisel – poezija – v hkratnem momentu tudi njegovo pokopališče.

Zbirka je členjena na dve večji enoti: Zgodnejše pesmi (1945–1956) ter Kasnejše pesmi (1956–1965). Stalnica obeh enot so kljub heterogenosti sloga repeticije posameznih verzov, ki Spicerjevemu opusu pridodajajo ritmični in meditativni zven. Pogosti so daljši cikli pesmi, kjer je podstat nek osrednji motiv, na katerega avtor veže središčno sporočilo in ki se v drobcih pojavlja v slehernemu cikličnem delu. V pesmih je vedno zaznati iskanje pravilnosti, zaradi katere pa ne poapni impulzivnost zanosa, ki je Spicerju tako pomemben, marveč skuša svoje bistvo subtilno prilagoditi skladnosti žejnemu bralcu. Ta zaradi nihajnega zvena pesmi lažje okusi celotni krvni obtok vsebine – tako igle kot toploto, ki jih opisuje pesnik. Posebej gre omeniti enega izmed delov Kasnejših pesmi, Po Lorci, kjer so zbrana Spicerjeva pisma španskemu pesniku, nekakšni minieseji razvijanja misli o literaturi in resnici.

To so mi naredile besede, naj bi bile Spicerjeve zadnje besede. Obravnavana zbirka je dokument o prepletu umetnika ter njegovega izraznega sredstva, uničujoči pripadnosti med besedo in pesnikom, ki je nepreklicno zapisan tavanju za navdihom. Kar te osmišlja, ti zmore vtisniti toliko globljo vdrtino, kolikor bolj to stvar ljubiš. Zaradi zapisanega in številnih drugih premislekov, ki bivajo v kompleksnosti Spicerjevih besed, knjiga skladišči zapuščino, kjer jezik strmi v jezik in se čudi lastni moči.