Če te dni ne bereš Elene Ferrante, si res mimo. Če bi bil res in, bi jo prebral že pred novim letom, ampak zdajle za silo še gre. Ne se pa hecat in odlagat to tja do pomladi! Prvi in pogosto edini razlog (brez izjeme pri vseh, ki govorijo o knjigi), zakaj je treba brati Eleno Ferrante, mi gre tako na jetra, da bo omenjen prav na koncu in še to iz gole nečimrnosti, da ne bo kdo mislil, da še tega ne vem.

Zadnjih nekaj let je Ferrante ena najbolj branih italijanskih pisateljic, ko pa so jo začeli prevajati v angleščino, se je zgodil tisti mednarodni bum, ki si vsakih nekaj let izbere drugega neangleško pisočega avtorja, da potem zahodni literarni svet ponori za eksotiko. Je bil Bolaño, Murakami, pa Krazsnohorkai in tako naprej, in je Ferrantejeva.

Dnevi zavrženosti, ki smo jih dobili v prevodu, so njen drugi roman. Bralce je takoj navdušila že s tema dvema, status čaščenja pa je dobila s svojo Neapeljsko tetralogijo, zbirko obsežnih štirih romanov, ki govorijo o elementarnih človeških razmerjih, finih in prisrčnih, pa obenem tragičnih, tesnobnih in strah zbujajočih. Še letos menda dobimo prvi del tudi v slovenščini.

Ampak zdaj se vendar posvetimo Dnevom zavrženosti. Kar zadeva dejanske literarne atribute romana, kritiki in bralci govorijo o dveh stvareh. O tako pristni vsebini, doživeti in pisani na kožo aktualnim človeškim odnosom, in o tako olupljenem slogu, hladnem in distanciranem, obenem neposrednim, a vedno toliko ohlapnim, da omogoča individualno filtracijo napisanega. Slog se skratka ne vmešava v vsebino, da ji prosto pot in jo povsem podpira v tem, kar ima povedati. Naj zdaj to prevedem v konkretno dogajanje v romanu: skozi zelo čisto šipo gledamo zlom ženske, potem ko jo popolnoma nenapovedano zapusti mož. Vidimo vse, kar se dogaja, ne moremo pa do nje, da bi ji povedali, da bo vse ok (ali da bi jo brcnili v rit, naj se že spravi skupaj - kakor gledaš).

Tale stavek mi je všeč, pove tako bistvo avtoričinega koncipiranja pisanja kot bistvo zgodbe romana: "Leta dolgo sem v sebi nosila žensko, ki zvečer zaklene vrata, zjutraj pa jih ne more več odpreti", je povedala za Paris review Elena Ferrante, včasih sta se situaciji pridružila bolna otroka, včasih zastrupljen pes. Potem se je vse to zaokrožilo okoli moje izkušnje, ki se mi je zdela neizgovorljiva, okoli ponižanja zavrženosti, zapustitve. Ne vem pa, kako sem prišla od delcev spomina, ki sem jih leta nosila s sabo, do koščkov, vpetih v zgodbo, ki se zdi verjetna. Ne morem reči zagotovo. Morda je podobno kot s sanjami, že ko pripoveduješ o njih, jim delaš krivico.

Olgo torej zapusti mož zaradi druge ženske. Druga ženska ni bila le druga ženska, ampak hči družinske priljateljice, glede katere ga je Olga pred leti že svarila. Ne samo zapuščenost, odkritje, da je bil ves čas njune normalnosti čas njegovega hrepenenja po nekom, ki ni ona, da je bila njena sreča obenem tudi čas njegovega laganja … to odkritje jo stre. Kaj ostane Olga? Je osamljena polovica nečesa, za kar je verjela, da jo bo otreslo odgovornosti do življenja do konca njenega življenja. Če on gre, mora ona postati subjekt. To je bolj zapleteno, kot se sliši.

Olga gre skozi vse pričakovane faze: najprej ga ne jemlje resno. Potem pobesni, ker vidi, da se ignoranca ne obnese. Potem jo zagrabi panika, ker tip očitno resno misli. Potem se zave, da ga ima rada in to s sabo vedno prinese precej polomije. Potem spomini, spomini, spomini. Poskus teptanja spominov s ponesrečenim vulgarnim večerom s prvim, ki pokaže zanimanje. Živčna vojna do otrok in same sebe. In končno usodna faza, ko obtiči zaklenjena v stanovanju z vročičnim sinom in psom, ki umira zaradi zastrupitve, telefon ne dela, delirične monologe pa lahko prekine samo s fizično bolečino. In tako se Olga na novo rodi kot subjektivnost.

Ampak ta zgodba je bila povedana ničkolikokrat. Pravijo kritike in hvalijo bralci, da je njen način, kako jo pove, bolj resnicoljuben, pristen, izviren, doživet. Mislim, da hočejo pravzaprav povedati, da je ravno prav resnicoljuben, da je ravno prav pristen. Všeč jim je, da nekdo končno neposredno pove, da mu gresta lastna otroka res na živce, ker je treba poskrbeti zanju tudi takrat, ko bi rad samo žaloval in se smilil samemu sebi. Ker nekdo pove, da ima psa v bistvu rajši mrtvega. Ker ima zaradi vsega tega še vedno slabo vest, velikanske občutke krivde in nemoči. Ker s takimi stvarmi se lahko identificiramo. Neprimerno bolj kot z radikalnimi potezami, s katerimi se je prevarantskega prasca lotila protagonistka v romanu Vila Amalia avtorja Pascala Quignarda. Olga pač ni velikopotezna. Ko ji postane jasno, da je ostala sama in da mora prevzeti tudi bivše moževe zadolžitve namesto njega, se zlomi in njena strategija postane preživetje.

Avtorica v že omenjenem intervjuju govori o udomačevanju resnice – to zanjo pomeni ubiranje utečenih izraznih poti. Ko piše, piše z zavedanjem vsake besede, ritma povedi, išče ton, ki bo najbolj ustrezal stvarem, ki jih pozna in jih hoče napisati. Stil Ferrantejeve je, da na prvi pogled ni stila. Ni literariziranosti v smislu običajne patetičnosti, ki spremlja zapuščene osebke, ni smiljenja samemu sebi tudi v opulentnosti forme, v vsebini jim tega pač že skoraj ne gre vzeti ali zameriti.

Stil Ferrantejeve je to, da v točki, ko Olga popizdi nad kretenom, ki jo je zapustil, in nad svojo bedno usodo, začne uporabljati vulgarizme. Ampak, a samospraševanje, ali njen mož fuka svojo novo ljubico drugače, kot je fukal njo, res pomeni neustrašnost, bolečo iskrenost in velikopoteznost? Ali uporaba spolnih vulgarizmov sama po sebi pomeni slog? Ferrante je pri tem dosledna, iz normalne govorice zniža register do svoje krize, tudi vedenje prilagodi nevrotični razpuščenosti, brezosebnosti in neženstvenosti. Hlasta po občutjih, dovolj močnih, da bi jo prizemljila, najsi bo to fizična bolečina ali obsceno vedenje s potencialnim ljubimcem. Ampak, ponovno, ali to samo po sebi pomeni poseben slog?

Najbolj relevanten način branja romana Elene Ferrante se mi zdi odločitev, da gre za “coming of age” roman sodobne ženske. Če je bila včasih ženska predmet poželenja in vzrok vojne (Helena), potem zabavni potrošni material (Dekameron), idealizirana ljubezen (Beatrice, Dulcineja Toboška in Julija, nenazadnje); če se je včasih pelo ženski ali o ženski (pri čemer je treba izpostaviti, da je naslovno populacijo v obeh primerih sestavljala res ničela frakcija populacije sicer potrošnega spola), potem pisalo o padlih ženskah, od Nane, do Gospe Bovary in Ane Karenine in še jih je, je ženska danes subjekt s temeljno notranjo dilemo: potrebujem te – ne potrebujem te. To je seveda moški, mož, ljubimec, nekaj, kar mi bo odprlo vrata, ko grem v restavracijo, me pri tem pogledalo v kolena in mi šlo pri tem strašno na živce.

Na koncu moram omeniti tole, ker pač ne gre ne omeniti: avtorica že dolga leta skriva svojo identiteto. Elena Ferrante je pen name, nihče pravzaprav ne ve, kakšna je videti, kje in kako živi. V bistvu je grozno to, da je postala super zvezda, italijanski paparazzi pa nikjer ne morejo objaviti njenih plažnih fotk z naslovom: kaj ji pomagajo vse njene knjige, če pa ima celulit!