»Ženska je imela srebrno oko. Desno je bilo običajne sive barve. Leva šarenica je bila brez zenice, lesket tega očesa je bil ves na površini, kot pri satiniranem nakitu.«

To je ta ženska. Morda je imela samo sivo mreno. Morda je sploh ni bilo. A tega ne bomo nikoli izvedeli. Kot tega ne bo izvedel protagonist petega romana Katarine Marinčič z jasnim, a vendarle skrivnostnim naslovom Ženska s srebrnim očesom, ki je izšel lani pri založbi Beletrina.

Kakšne pretirane skrivnostnosti – razen ob naslovu – pa ob branju ne bomo občutili. Fabula romana je namreč zelo preprosta. Na sto petdesetih straneh od začetka do konca spremljamo Emila, petdesetletnega dobro situiranega pisatelja, povrh pa še srečno poročenega moškega in očeta, ki se iz domače Ljubljane odpravi na izlet na tuje …, no, na slovensko podeželje. Tam doživi izreden dogodek, vihar, če ne kar tornado, ki razdeje celoten okoliš. A še bolj izredno je to, da protagonist tik pred viharjem v gozdu sreča žensko s srebrnim očesom, ki po viharju izgine. Domačini njegovemu opisu ženske in srečanja ne verjamejo, zato ne mislijo organizirati kakšne iskalne akcije. Emil je tako prepuščen samemu sebi in svoji umetniški refleksiji, ki nas popelje do konca romana, ko še sam podvomi – a ne čisto zares – o resničnosti skrivnostnega srečanja in se, ne zares resigniran, vrne v domače mesto.

Sprva se zdi, da bo gonilo romana klasična tema odtujenosti umetnika od njegove okolice, vendar se naša domneva izkaže za napačno. Konflikt, ki ga pred nami zariše Marinčič, je konflikt med našim svetom, kot ga imenuje protagonist, ter tujim, povsem nedostopnim podeželskim svetom. Emilu, ljubljanskemu intelektualcu, nasproti stoji cel trop podeželanov, s katerimi ne more najti pristnega stika. Vsa njegova srečanja z njimi so čudna, nerodna, neprijetna in predvsem neiskrena. A ta konflikt ostaja zgolj ponazorjen in nereflektiran; zdi se, da avtorici služi zgolj za ne preveč pomembno ozadje, na katerem lahko demonstrira svojo slogovno odličnost. Večina romana je tako namenjena protagonistovim asociacijam, opažanjem, sanjam ter hipnim spominskim prebliskom, ki so – to moramo priznati – jezikovno že skoraj proustovsko izpiljeni. Vendar površinskost zapleta na drugi strani onemogoča, da bi roman presegel svojo estetsko meščanskost in nam ponudil kaj več od zgolj udobnega branja.

Kot da bi se te udobnosti zavedala, nam avtorica poskuša na nekaj mestih pričarati bolj napeto, če ne že kar srhljivo vzdušje – vihar, skrivnostna ženska, čudaški domačini so takšnemu namenu kar primerni – a ji to ne uspe. Dodelan, a v tej dodelanosti tudi lahkotno enoličen slog bralca preprosto povleče vase; v njem se namesti in pluje skupaj s protagonistom skozi mehko in lepo resničnost, ki ne predvideva niti ne omogoča kakšne zares pretresljive izkušnje.

Popolna nepretresljivost pride še toliko bolj v ospredje zaradi izrazite identifikacije tretjeosebnega pripovedovalca z glavnim protagonistom. Nekako se zdi, da med njima ni zares kakšne razlike, pripovedovalčevi opisi se skorajda ne razlikujejo od Emilovih, mišljenje enega se ne razlikuje od mišljenja drugega. To na nek način zožuje perspektivo in ne omogoča poglobitve že omenjenega konflikta med meščansko-intelektualnim in podeželsko-preprostim. Ekspozicija zapleta tako ostaja ujeta v svoje meščanske predpostavke in zaprta za kakršnokoli drugost.

Vse to lahko razumemo kot vzrok za nedodelanost in plitkost vseh likov, s katerimi se protagonist srečuje. A tudi on sam, nosilec zgodbe in celotne perspektive pripovedovanja, ostaja izredno preprost in običajen. Tudi nenadne reminiscence iz otroštva, ki Emila preplavljajo skozi celotno dogajanje, ne zmorejo zares poglobiti oziroma izgraditi kompleksnosti osrednje osebe romana. Za kaj takega so preprosto preveč banalne in nevtralne, zdi se, da razen estetske nimajo nobene druge funkcije. Poleg tega je v dejanskih odnosih z domačini Emil tipično uglajeno konvencionalen. Vsa čustvena plat in dejanski vtisi glavnega junaka ostajajo zgolj predmet njegove umetniške refleksije in miselnega igračkanja. Ko se na primer po viharju vsa vas zbere pred gasilskim domom, pade Emilu v oči mlada gasilka Darja in v njem vzbudi nenadno poželenje, ki pa mu služi zgolj za nekakšno fantazijsko preigravanje. To nedolžno poželenje je pravzaprav največ, s čimer poskuša roman preseči predvidljivost oziroma meščansko korektnost glavnega lika.

Zanimivejši od Emila in verjetno najzanimivejši lik, ki ga srečamo v romanu, je Silvo, upokojeni nočni čuvaj v kamnolomu in vaški posebnež. Njegova posebnost je izjemna načitanost, ki si jo je pridobil med dolgoletnim in dolgočasnim čuvajskim delom. Je edini, ki poskuša Emila vsaj malo razumeti. Z njim se celo odpravi v gozd na mesto, kjer je Emil nazadnje videl žensko s srebrnim očesom, in sicer zato, da bi ga prepričal o neresničnosti njegovega skrivnostnega srečanja. A vsi njuni dialogi na tem sprehodu so bolj kot čemu drugemu namenjeni medsebojnemu razkazovanju znanja in metanju vsepovprek raznih literarno-filozofsko-umetnostnih referenc. To pa je, se zdi, tudi edina funkcija, ki jo ima Silvo v romanu.

Precejšne število referenc, ki segajo vse od citatov v francoščini in nemščini, pa od Rousseauja do Picassa, ne more zares skriti, komu je roman namenjen. Verjetno našemu svetu, kot ga imenuje Emil, svetu dobro razgledanega in situiranega Ljubljančana. In to je tudi glavni problem romana Ženska s srebrnim očesom, namreč njegova nezmožnost preseči ali vsaj reflektirati svojo meščanskost. Zato liki tudi ostajajo izrazito pusti, fabula neintrigantna in branje vse preveč udobno.

Udobnost branja v dobrem pomenu besede pa moramo pripisati avtoričinemu elegantnemu in bogatemu slogu, ki sam po sebi ponuja estetski doživljaj. A ta estetskost, ki prežema celoten roman, v končni fazi implicira neko meščansko samozadostnost ali celo zaprtost in nedovzetnost za vse tisto, kar je zunaj našega sveta, kar je nelepo in predvsem neudobno. To je praznina, ki je roman ne zapolni. Pravzaprav je sploh ne zaznava. Kdor išče, ponavadi najde, a kdor bo v romanu Ženska s srebrnim očesom iskal kaj več od prijetnega večernega branja, tega po vsej verjetnosti, žal, ne bo našel.

Med branjem se je v kavč pogrezal vajenec Jakob.

Foto: Bukla