Ljubimca z Vošnjakove, pisma Silve Ponikvar in Karla Destovnika Kajuha, je bila na knjižnem sejmu pred par meseci razglašena za knjigo leta. Nič presenetljivega, lepa rdeča, nepredebela knjiga, na naslovnici se smehljata blažena zaljubljenca, na hrbtni strani piše, kako sta dvainštiridesetega zagorela v ljubezni, pa vojna in izdajstva, Silvin arest, silovito ljubezensko pisanje, plani za nadradostno bodočnost, odhod v partizane, prezgodnja smrt, ... Najosladnejši filmi nimajo fantastičnejših scenarijev kot naša resnična zgodba in noben roman ni tako fatalističen. Nič kaj pretresljiva izbira, pravzaprav edino logično.

Ali je knjiga onstran tega nagradnega rompompoma kaj vredna, je vprašanje, ki si ga zastavljamo in prek katerega bomo skušali izsrčit, kaj v njej je res vredno branja, če bi seveda radi več od privat korespondence. Slednja je ponavadi največkrat komaj kaj drugega od bolj ali manj posrečenih anekdot, naša pričujoča pa še posebej intrigantna.

Kako je npr. pesnik pred odhodom iz okupirane Ljubljane pod češnjo, koder se je nemara rodila »Bosa pojdiva, dekle obsorej ...«, na dvorišču hiše zakopal v Union pločevinasto škatlo varno shranjena njena pisma, zvežčič iz nje in zanjo spisane ljubezenske poezije, podarjeno ročno uro ... Pred hišo, kjer sta beroča Vojno in mir prvič popolnoma zapadla ljubezni. Kako ob tej in tej uri prihaja na to in to mesto čez cesto, da ga nesrečna mladenka lahko vidi skozi malo okence svojega aresta. Res, takih zgodb ne pišejo več.

Tudi hecnejše reči se najdejo. Da se dekle za rešetkami pridno redi in namerava nazaj v njegov objem priti prav fletno stasita, natanko takšna, kot je bila prej. Da oba srbijo garje ko hudič. Da naj Silvina mati ostanke ocvirkov pusti na dnu posode, da bo imela kaj za pomazat. In seveda, pesnik bo svoje recitacije posnel na gramofonsko ploščo, da bo v pasjih dneh, ko bo odšel, lahko poslušala vsaj njegov poetično magičen glas. Itn. itd. A dovolj teh številnih miniaturnih prigodic. Kaj je torej tisto, kar poseže onstran realživljenjskih prilik in neprilik?

Sedite, da vas ob tem šoku ne zadane herzfršlok: nič drugega od vzajemnega ljubezenskega izrekanja. Prav tistega, zaradi česar je bila knjiga sploh nagrajena in do česar sem se prejle opredelil malce sarkastično. Cinični um, se pravi zagrenjeno nesrečno zaljubljena zavest, seveda zaničljivo prhne, češ pfej, doktorromaneskna izumetničenost laže sama sebi, Titanik in infantilno buci buci pocmokavanje ter patetična gromovništva o večni ljubezni, za kozlat. Ta drža, do katere prvega vzgiba morda lahko celo začutimo eno tako resnici vdano, zacopano simpatijico, pa vendarle ne toliko sfali, kakor ne zagrabi dosti. Vse prelahko je namreč ob kakšni na prvi pogled nevredni stvari takole iz prve odmahnit, popljuvat in tako rekoč stisnit pizdo. Dosti teže ji je probat dati prostor in se z njo soočit, okužit, ubit. Kajti prava groza ni stavek “Ničesar ni”, temveč “Nekaj je”.

In za kaj to velja bolj kot za ljubezen, kar napišimo, izrečimo z veliko, Ljubezen. Kakor je skoz vse človeške čase slednja najbrž najbolj razpasen fenomen od vsakdanjih mušic do epopejskih vojn jo je toliko težje mislit, pisat, živet. Eden takšnih mislečih poskusov bi denimo bilo Badioujevo rigorozno algebersko izvajanje, ki morda res deluje protiljubezensko matematično bluzenje, a z ambiciozno prepričljivostjo izpiše funkcije ljubezni, kakršne prebiramo v velikih ljubezenskih tekstih.

In naš mali zbir ljubezenskih pisemc tekom tistih nekaj mesecev je čudovito malo berilo, v katerem je celovito izpisan ljubezenski hod, skozi katerega gre vsak, ki je kdaj ljubil in bil ljubljen. Naštejmo par njegovih postojank. Nuja izrekanja ljubezni, tudi če obenem veš, kako invalidno nezadostne so besede ob vsej nestvarno občutenjski megalomanskosti, je treba hecno in čudno in neubranljivo ponavljat “Ljubim te, ljubim te, kako zelo, zelo, zelo te imam rada”.

V in za ljubljenega biti najlepši in najboljši človek na svetu, čuditi se razodetju sebe v lepoti in dobroti, o kakršni nikoli nisi mislil, da si je zmožen. Smatrati vaju kot vrhunec vseh ljubezni vseh časov, nihče ni imel nikoli nikogar tako rad. Nejevernost, da je kaj tako lepega sploh mogoče, prepričanje o lažnivosti vseh prepotentnih ljubezenskih pripovedk, dokler se ne ujameš ljubiti intenzivneje od vsakršne predpostavke. Vrtenje v glavi zaradi komaj misljive nezaslišane sreče, ki vaju še čaka. Dojemati svoje življenje pred ljubezenskim deljenjem kot v bistvu neživljenje, brezbarvno sliko, gluhoto na muziko, jezik brez pomena, kajti zares rodi v človeka te šele ljubezen.

Prav slednje tiho in zvesto bdi iz Silvinih in Karlovih preprostih, fantovskih in dekliških malih pisemc. Avtentičen ljubezenski kod. Vas navdajajo dvomi? Aleluja, bodite vzradoščeni. Najlepše vas šele čaka.