Valovanje

Recenzija izdelka
25. 7. 2018 - 13.00

Marko Matičetov z zadnjo zbirko Na tleh je nastalo morje znova nastopa v tandemu z urednikom Goranom Jankovićem, nekdanjim vodjo zdaj propadle založniške dejavnosti KUD-a France Prešeren, ki se vrača z novoustanovljeno zbirko Archivum Petronius. V biobeležki na koncu knjige Matičetov izrazi izjemen pomen, ki ga pesmi v zbirki nosijo zanj, njihovo neločljivo povezanost z njegovim življenjem.

Vse pesmi imajo enako strukturo. Sestavljene so iz osmih verzov in naslovom, ki je dodatni verz. Vsak verz je obenem ena kratka poved, vsak drugi pa je zapisan v oklepaju. Kot v spremnem zapisu zapiše Anja Mugerli, to pesmim doda poseben ritem, ki spominja na valovanje, kar pa aludira tako na naslov zbirke kot na samo tematiko pesmi, ki je, kot že v prejšnji Matičetovi zbirki Lahko noč iz moje sobe, Brazilija, zvezana s prekomorskim potovanjem v Južno Ameriko. Matičetov tokrat s pesmimi potuje še v Mehiko. Obenem pa je potovanje prežeto z ljubezensko zvezo, ki se v zbirki prekine, in samoto, ki ji sledi: z nekakšnim valovanjem vrhuncev in razočaranj v odnosu, tako značilnem za strastno moderno ljubezen, kolikor ta še obstaja.

Prav tako pa gre tudi za semantično valovanje ali, izraženo z opisno močnejšo prispodobo, za odmevanje. Pesmi s kratkimi povedmi, redkobesednostjo in oklepaji ustvarjajo specifično odmevanje pomenov, ki se nekako prelivajo med verzi, obenem pa v interakciji stopnjujejo in vzdržujejo napetost v neizrečenem. Pogosto jih spremlja tudi paradoksalen obrat, ki je seveda polnopomenski ter na svoj način neparadoksalen, pri čemer ne gre za retoriko, za publicistične obrate. V redkobesednosti se nahaja polnost življenja in pomena.

Življenja primarno kot doživetja, ne kot refleksije, biografije ali psihologije. K temu doživetnostnemu modusu prispeva tako avtetičnost izkušnje ljubezni kot njena prostorska razsežnost. Rečeno s Heideggerjem, je prostor bistveni modus tu-biti; kot nečesa vedno že umeščenega v svet, od česar prostor ni ločen kot na dimenzije razdeljen konstrukt, temveč je tu-bit z njim določena in umeščena v stalno od-daljevanje, premoščanje razdalje. Česar ne smemo razumeti v znanstvenem, geometrijskem smislu, temveč kot nekaj bistveno "subjektivnega”. Pesmi živijo, kolikor se gibajo, kolikor so v neprestanem valovanju od-daljevanja, pri čemer se prostorsko od-daljevanje kot premoščanje razdalje vedno povezuje z osebnim od-daljevanjem do partnerke, to pa je vedno že v razmerju od-daljevanja do samega sebe. Kajti življenje z drugim v okvirih moderno razumljene in doživete ljubezni obenem pomeni radikalno prevpraševanje lastne duševne in telesne razsežnosti.

Z vsem tem so pesmi v Na tleh je nastalo morje zaznamovane z močno poudarjeno eksistencialno noto, skoraj nikoli se ne izognejo najbolj doslednemu prevpraševanju mene, drugega in okolja ter s tem scela upravičijo Matičetovo izjavo, da te pesmi so njegovo življenje.

V njem se družita melanholija in dionizično življenje, med njima pa ni jasno začrtane meje. Če sodobnost "življenje", to je žuranje in razvrat, ločuje od turobnega vsakodnevnika, obremenjenega s službo in družinsko birokracijo, pa v pesniškem življenju-viziji Matičetova ni tako. Življenje je prelivajoča se celota, tokovi se mešajo, dobi neko izgubljeno organskost, četudi skozi trpljenje in melanholijo. Kozmopolitizem zbirke ni samo v potovanju, v prehajanju prostora, temveč tudi v tem, da je svet doživet kot eno, kot pluralna celota, kjer je stanovanje v Luciji lahko povezano s karnevalom v Guadalajari.

V Na tleh je nastalo morje Matičetov poveže dve svoji pensiški obsesiji, Latinsko Ameriko in ljubezen, ter ju konsistentno zaokroži v polni pesniško-eksistencialni viziji. Lahko bi rekli, da je pesnikova poetika v zadnji zbirki resnično najbolj zrela, pri tem pa se seveda moramo ogniti teleologiji in pričakovanjem o linearnem razvoju pensiških opusov, tako tipičnem za kritiko. Zrelosti ne moremo povezati s pričakovanji, ki izvirajo iz teleoloških idej o progresu v zgodovini, ki so poeziji tako tuji, posebno eksistencialno tako polni, kot je poezija v Na tleh je morje. Treba jo je motriti skozi znotrajpesniške prvine in skozi eksistenco samo - med njima pa ne postavljati meja. Matičetov jih je v Na tleh je nastalo morje razdrl. In na tleh je nastalo morje. 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness