Večglasno tiktakanje spomina

Recenzija izdelka
14. 10. 2021 - 13.30

Na augenmas nerodni, če ne kar nebulozni, so povzetki na hrbtiščih knjig in razdelki »O knjigi« na netu, ki matrajo velik del freš sodobnih knjižnih dobrin. Tudi tisti del, ki se v tej masi dejansko izkaže za čisto v redu lektiro, vredno nagrade, z navedbo katere se tako pogosto zaključujejo prav ti isti, voljo do lajfa srkajoči povzetki.

Prav taka je stvar s knjigo Ure v materini sobi hrvaške pisateljice Tanje Stupar Trifunović, ki je letos v prevodu Dušana Šarotarja izšla pri založbi Goga. V prvi povedi na hrbtni strani piše, citiramo, »Preteklost je mogoče razumeti šele, ko jo je mogoče tudi doživeti.« Dokaj nebulozna poved, ki pa kljub vsemu razpira nebulo same knjige, če ne knjige, pa vsaj njene recenzije. Še enega njenega povzetka torej, s še enim pretencioznim in zgolj nadejanim haskom za vas, pri čemer pa vsaj podrobno branje in ali nakup izostaneta.

Omenjena poved, kljub svoji racionalni nejasnosti, kaže na megleni spominski karakter knjige. Pripovedovalka, željna umika iz hektičnega in tesnobnega vsakdana ter dokončanja začete knjige, se namreč zateče v prazno materino hišo na vasi. Ta po eni strani postane njeno paradoksalno zatočišče pred duševnimi stiskami, med drugim povzročenimi z doživljanjem materine figure v otroštvu, po drugi pa njen pisateljski atelje. V njem poskuša o svoji materi, ujetnici izključno materinstva, in tako tudi o sebi ubesediti vse tisto, kar ji je kot hčerki ostalo zamolčano in česar ji kot materi ne uspe artikulirati lastni hčerki. Ta zamolčana dimenzija je ženskost kot taka, skrita pod mistificirano in vnaprej podeljeno vlogo matere, pretežno v ruralnem okolju, ki ji pritiče le tisto, kar ji dodelijo drugi, torej mož in skupnost oziroma z eno besedo – patriarhat.

V pripovedovalkinem fantazmatskem spominjanju se marsikatera sicer nikoli slišana izjava položi v usta osebam, ki se jih spominja, okolju in okoliščinam pa pridodaja in odvzema lastnosti. Več kot očitno zgodbo goni nepotešljiva želja po osmislitvi matere kot ženske, ki so se ji vseskozi dogajale krivice, od spolnosti brez privolitve, prepovedane ljubezni do nekoga, ki ni tvoj mož, blokiranih življenjskih ambicij, ki jih je povozilo prehitro vzpostavljeno družinsko življenje v skladu s konvencijami zabačenega kraja ter udušeno hrepenenje po življenju onkraj teh. Po življenju, ki ni zgolj fizično preživljanje in psihično preživetje. Na tej podlagi vznika pripovedovalkin lasten poskus doseganja stanja, ki ga še najbolje povzema floskula »priti k sebi«.

Pripovedni glasovi matere, hčerke-matere in hčerke se v nizanju izpovednih fragmentov zmešajo do nerazločljivosti. Odstavki, zapisani v kurzivi, načeloma pripadajo materinemu glasu, toda kaj kmalu se v zgodbo vmeša neka Ana, domnevno duševna bolnica in pripovedovalkin alter ego, katere govor je prav tako zapisan poševno. Nemoč razbrati, kdo je kdo in kdo pravi komu kaj, pri bralcu najprej proizvede zmedo in rahel odpor, vendar se kasneje izkaže, da je ključ do razumevanja dela prav odvečnost doslednega razlikovanja, saj je realnih in potencialnih enačajev v kontekstu ženskosti in materinstva med akterkami enostavno preveč. Edino dihotomija mati-hči je jasna in vselej prisotna. Medsebojno odsevanje usode ene in druge figure – brez ozira na to, kdo ju v določenem trenutku zaseda – pa postane metaforična ilustracija v patriarhalni družbi nerazrešljivega cikla kvazi edine ženske metamorfoze, od hčerke do matere do hčerke do matere in tako v nedogled.

Nezmožnost prekinitve tega cikla oziroma nezdružljivost matere in ženske z velikima začetnicama ponazarja prav Anin živčni zlom. Očetje so očetje, če živijo svojo moškost, dajejo, kolikor pač lahko, jemljejo, kolikor jim je po njihovi presoji potrebno - to je moška stvar. Matere so matere le, če svojo ženskost poistovetijo z materinstvom, s totalno afirmacijo. Usodni »da« možu, »da« skrbi za otroke, »da« gospodinjskim opravilom, s katerimi se odmišlja obup, »da« zvestobi, »da« nežnosti in neomajni ljubezni ali vsaj njenemu prividu, kajpada v dobro otrok. Stupar Trifunović dosledno prikaže to socialno, medodnosno avtomatiko, v kateri ni prostora za odklon in negacijo, »ne« ustaljenemu redu, »ne« evoluciji in teologiji, »ne« nenapisanemu, vsiljenemu zakonu in »ne« materinstvu oziroma, natančneje in povzeto, »ne« izključno vsemu temu, skupaj ali narazen.

Ure v materini sobi so po formi resda prozno delo, toda po dikciji in podobah je knjiga veliko bližje poeziji. Slog Stupar Trifunović zaznamuje obilje retoričnih figur, v prvi vrsti metafor, primer in ponavljanj, kot tudi fluidni prehodi med posameznimi poglavji, ki ustvarjajo vtis, da bi knjigo lahko začeli brati na katerikoli strani, kar na nekem mestu celo eksplicitno omeni. Avtorica si ne prizadeva izmisliti individualno avtentičnega jezika, temveč prej namenoma uporablja obilico splošnih pojmov - ljubezen, trpljenje, bolečina, hrepenenje itd. -, ki pa jih z omenjenimi retoričnimi figurami vselej zadovoljivo konkretizira - z materjo, hčerko, njo samo, žensko.

Če se obregnemo ob še eno megličasto nerodnost s hrbta knjige, kjer piše, da »[p]isanje in literatura postaneta [pripovedovalkino] edino pribežališče, kjer lahko razdvojeni jaz postane eno«, lahko porečemo naslednje. Kot prvo se taka formulacija, na škodo konkretnemu uvidu, lahko pripiše celi gomili sodobnega leposlovja, in kot drugo, pripovedovalkin jaz še zdaleč ni samo razdvojen, temveč vsaj razčetverjen, če že kaj. Ta mnogoterost na nobenem mestu ne postane eno, saj avtorica vešče ohranja večglasje. V tem smislu lahko govorimo o enosti le v smislu enosti mnogoterosti, enosti literarne multitude, ki jo ti glasovi v spominskem soobstoju spajajo.

Literatura se ne izkaže za pribežališče, ampak prejkone za bolezen, v tem kontekstu prvenstveno žensko, in paliativno terapijo hkrati. Kot v primeru Ur v materini sobi je zmožna odpreti brezno pragmatičnega, tostranskega metafizičnega mišljenja, za katerega se zdi, da je tako kot onstransko v zadnji instanci zgolj mazohizem zavesti, ki peha v duševne stiske, saj je vzrok v prvi vrsti sistemski - neenakost in neenakopravnost kot taka. Toda Ure v materini sobi tiktakajo in zgoščajo čas med prej, zdaj in potem, zgoščajo prostor med jaz, ti in ona ter kljub vsemu ponujajo predstavo nekega drugega bistva. Človeški obstoj se namreč vnovič, berljivo, prepričljivo in v primordialnem smislu izkaže za akt spominjanja, brez katerega bi bil le točka na neskončni premici, ki itak drvi proti črni luknji.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness