Živo srebro je tiho opozorilo, treba se je pripraviti, ljudje so že umirali od njegove toksičnosti, situacija je resna, ni pa tako tragično, malo strupa nikoli ne škodi. Ni treba kraljevskih podzemnih potokov, lahko so le pesmi in njihovo opozorilo: naj vstopijo samo … ne ne, vstopi naj kdorkoli, pridi, če hočeš, dvomim, da nočeš. Ja, ti - in jaz, sva že v tem, se že vrti. Pripravi se: ta poezija kroži k tebi, pa ni pisana zaradi tebe, piše se iz sebe.

Še enkrat - piše se, “misel preide v dejanje”, sama od sebe, metafora in metonimija se v njej sami igrata druga z drugo;

“zaradi kač? / zaradi kač in visoke trave / zaradi želje / zaradi kač in visoke trave” -

ne sledi kačam v visoko travo, razveži jezik in njegovo igro, ti, ampak ne pojdi daleč, predaleč po mojo željo; ne išči za besedami njihovega pomena, ne išči tam mene, pač pišejo se, in to tebi.

“pišem zaradi tebe / pišem / da bo sjalo sončece / pišem o tebi / pišem tebi / pišem samo in / izključno zate”;

šel si predaleč, misliš, da je vse zaradi tebe, ker pišem tebi?,

“si poklican če izpojem čustvo? / si dolžan če te nagovarjam v oteklo oko? / si zaslužen za moj gib v prostoru? / prepoznaš lastno kri v moji rani?”;

pazi, to je “napadpovabilo”, potrebujem te, ne, ker te hočem, saj gre skozi mene, in ne tebe, kdo pa misliš, da si? V tem pač sva. Jaz, ki se ne išče in ne najde in gre k tebi, ti, ki nisi zaradi sebe in nisi vedno isti in si pač tu. Midva? Ne, nobenega “naju” ni, samo situacije mene in tebe.

Osnovne koordinate so postavljene: jaz in ti v najini fantazmi. Fantazma se zgodi med nama, jaz in ti in vsa vrtoglavica vmes, da ne veš več, kateri jaz s katerim ti in kaj z nama. Živo srebro je tekoča kovina. Da je kovina čvrsta, trda, na hard, to je jasno, a ta kovina je tekoča, fluidna, premična, zdaj tu zdaj tam. Živo srebro je ta situacija mene in tebe, je neoprijemljiva trdota, čvrsta fluidna vez, in ta je toksična, ni velika tragedija, prej “slab scenarij, neizpolnjen garancijski list”; toksična čvrsta fluidnost je najina fantazma v tej in tej situaciji.

Osnovne koordinate fiksne, možnosti pa je več: enkrat  neposredno jaz in posredno ti-situacija, drugič neposredno situacija in posredno jaz-ti, tretjič neposredno ti in posredno jaz-situacija. Začnimo s tabo neposredno, ampak pazi na strukturo, narcizem ima globoke korenine, zato še enkrat, ne s “tabo” zaradi tebe, ampak s “ti”; sedaj je že povsem jasno, ne gre za intimizem, ne gre za izražanje čustev, ne gre za podajanje zasebnosti iz globin notranjosti; te pesmi se piše iz sebe direktno tebi in prek tega se ustvarja nek “jaz” in ustvarja se situacija tega razmerja, kjer se, če že ima kaj opraviti s tem, intima ravno zakomplicira:

“režiraj me / reci naj se napol slečem” - “režiraj me / in moje nogavičke bodo bele” - “pofukaj me / tu se zgodi stvarna napaka / tu se prsti priščipnejo v vratca”

Še:

“si senca ob moji postelji? / potegneš rezilo?” - “zakaj ravno jaz? / razpade nestabilno atomsko jedro” - “manjša ali večja travma / morda krčna žila / ojdip in pohabljena noga”

Druga možnost: neposredno situacija in posredno jaz-ti. Ne gre za intimo in tudi ne gre za ambient, to bi pomenilo premalo; neposrednost situacije ne pomeni, da gre za vživetje v splošno občutje trenutka, gre za ustvarjeno situacijo, neposredna je, zato se mora “jaz” in zato se mora “ti” v tem znajti, ne občutiti in sprejeti, ne reflektirati in preseči, ampak orientirati v teh danih koordinatah mene in tebe;

“vse kar se ima zgoditi / se razpre v polju prvega / očesnega stika / in če je prepovedano / ostane neizrečeno” - “in ti streseš z lasmi / in se obrneš v steno / pogledaš v ogledalo / in pogledaš se vame / magritte”

Še:

“pol ona pol luna / polsenca pol jaz / pol ona poljuben / poljub na čelo / malo poljubimkati / v pol smehu v pol sreči / pol želji po bližini” - “vse to so samo polsanje / vse to samo polsence / polsen / polsenčen lunin mrk” - “v / znamenje / te / ob-ljubim / vonj bo ostal / in v dim ovil / vso bolezen”

Ni rigidne strukture, možnosti skozi verze in skozi pesmi narekuje ter kombinira ritem in s tem tvori oblike. A ostaja še zadnja možnost, neposredno jaz in posredno ti-situacija, ki se lahko realizira le na koncu, na nek način mora biti najbolj intenzivn(eg)a (ritma), sklene celotno zbirko. Pridemo nazaj, do pisanja iz sebe, v tem pisanju, ki si mu priča, se še jaz nazadnje razprši - zato me ne išči, le koga misliš, da boš našel?

“diazepam pišem / da se ti izognem / diazepam / pišem / da izginem / pišem da vadim / jaz-stavke” - “zdi se ti da / občutek imam da / če sem te prav razumel / povej mi kaj več o tem / jaz-sporočilo tako / vsebuje čustvo / ter besedi ko in ker” - “pišem ker me žgeš / pišem ker nočem priznat / pišem ker te čakam / pišem ker te hočem / pišem ker igram / igrice / s tabo”

Preveč intenzivno? Dosadno? Zagotovo je naporno, a to je tudi zastavek, od začetka do konca si v vrtoglavici fantazme nekega tebe in nekega mene, povezana le v in nič manj kot v tej in tej situaciji. Nobena olajševalna izpoved intime, nobenih tragičnih občutenj ambientov, tudi nobenih zdravorazumskih kriticizmov, ki zajedljivo pihajo na vest - za lažje dihanje. Te poezije ne gre brati kjerkoli in ne kadarkoli, ni za vsako priložnost, tudi ni za vsakogar: intimiste, ambientaliste, kriticiste in podobne pedigreje. Živo srebro, vnaprej te tiho opozori, če to ni zate, pač ni zate, ni problema.

Tekst se ti je spisal - sam.