Zgodbe nekega slabiča so kratkoprozna zbirka Kazimirja Kolarja, ki je lani izšla pri založbi Litera. Nujna uvodna informacija za umevanje nadalje zapisanega, ki bi mu prav lahko sledil odlomek iz ene od zgodb. A čemu ravno ti stavki? Se bo izbira razkrila, če sledimo odtisu kritiškega peresa? Ali gre za blef, izzvan s spoznanjem, da je kritika najrazvitejša oblika slabištva, in med mnogoterimi potmi, na katere napotuje književni tekst, izbere tisto, ki je ni? »Kognitivec« bi klinično sliko književnega dela opisal tako: ko švigne s konice peresa skozi sinuse v sredico bralčevih možganov, nastane veliki pok. Seveda gre v resnici za preobleko staromodne Blanchotove trditve, da je vzpostavitev zaupanja med bralcem in pisateljem nujno zlo književnosti. Vprašujete, kaj ni tudi kritik eden od njih, teh zaupnikov, drži, a kritik je tudi izbranec – judež, ki neizogibno izda konstitutivno zaupanje. Deviško bralsko izkušnjo mora za vsako ceno narediti umljivo, posploševati jo mora, dokler iz umetnosti ne naredi stila in iz Kazimirja Kolarja stilista.

Tudi pričujoče branje Zgodb nekega slabiča, čeravno si ne obeta in ne želi celotnega sveta pretočiti v pripravljene posode pomena in smisla, želi zanihati v živahno očaranost in nazaj v utemeljevanje razdalje do tega, kar je pisatelj hotel povedati. Je natančen opis morilskosti japonskih nožev znamenje perceptivne in dušne patologije ali ena od literarnih izhodnih strategij ekscesivnosti, strnjene na nekaj straneh zgodbe Kirurginja? Strategija, ki neizogibno pljuska čez stranice, saj ji vsakokrat umanjka prvi stavek kot rob pisanja? Poslovilni stavek izpiše kirurginja z debelim, recimo da, v menstrualno kri povaljanim flomastrom, da bi s krvjo označila mesto vboda. H kateremu bogu bo kritik prišel po potrditev sodbe, h kateremu vraču-tolmaču?

Pomagajmo si z analizo časa ter prostora dogajanja, in Janko Kos nam bo pomagal. Če seveda stilist ne bi svojega stila razvezal v heterogene kronotope. Čas druge svetovna vojne je v zgodbi 1943 bildungs moment nasilja. Otrok je skozi premene smrti postal gozdni mož, hkrati miroljuben in divji, živeč v gozdni votlini, onkraj psihoanalitične maternice, ki jo je simbolično pokopal skupaj z babico, zato nasilen brez nostalgije, z delujočim spominom na nemški ur-militarizem spozna, da je nasilje osnovni vzvod človeškosti.

Kam s potujitvenim učinkom v post-astrofizikalni, psevdo-dokumentarni razpaljotki z naslovom 204  9? Ki žre svoje otroke? Zakaj nas Kolar kot iluzionist brez človeških dlani ves čas vara z makro detajli multiverzuma? Brez zagotovila kritiške eksegeze rečeno, vsi ti mali heroji pospešeno cepajo kot muhe na teoretski fronti z apokrifno besedo na ustnicah, pričakujoč, da jih fusnote zadolžene za oranje toposa ne spremenijo v virus matematične formule, ki se širi skozi podkožje post-človeka. Liu Cixin bi ob branju te zgodbe vzkliknil: »Lahko odnos človeštva do vesolja obstaja vzporedno z bolj introspektivno in v prsi junaka zaprto literaturo?« Zdi se, da Kolarja odgovor na to vprašanje ne skrbi toliko kot kritika. »Lahko bi rekli, da glavnotočna literatura opisuje svet, ki ga je ustvaril Bog, medtem ko znanstvena fantastika prevzame vlogo Boga, ustvarja svetove in jih nato opisuje,« pravi Liu Cixin. Kolar mu odgovarja: pobijte milijon ljudi v enem romanu, pa vas nihče ne bo imel za boga, podvomite v osnovne koordinate zdravega razuma in astrofizike, in evo vsaj titula demiurga s Putinovimi pooblastili. Morda so vse zgodbe v tej zbirki parabole o modusih učlovečenja njihovega pisca?

Otvoritvena zgodba v zbirki, Sladoledarjevo poročilo, nas očara z ubojem Arabca. Padel od roke Lamprehta, ja, tistega iz Kolarjevega romana Glas noči. Kritik bi rekel, da se v tem primeru zgodi intertekstualni zločin. Je res ta zgodba zgolj parodija motiva iz romana Tujec? Samo posmehljiv sociološki komentar, ki se zaključi s travestijo proceduralne drame, ali je uboj pred knjižnico karnevalski poklon iracionalnosti knjižnih likov? Sprva se Arabčeva smrt kaže kot nerazumljiva vrzel, da bi se pozneje izkazala za točko prešitja, ki sploh omogoča proces vzpostavljanja racionalnega reda družbe. Tragičnost absolutnega dejanja je presenetila tudi samega Lamprehta v siceršnji izven-tragični, statični vlogi varnostnika.

V teologiji pomeni manifest razodetje samega sebe, božje besede in božje volje, a hkrati tudi javno razglasitev namenov. Zgodba Angeli nad Atosom mora skladno z opredelitvijo zveneti kot teološki manifest, kajne? Iščoč onkraj, v mistični žmohnosti, ki jo obljublja obred na sveti gori Atos. Morda gre za mejo upovedanega, za mističnost izrekanja, za koncesije nespoznavnega. A notranjost zavesti je zmeraj dana tudi svetu; prav na konici, kjer je božji človek hkrati tudi samo človek, lahko spremljamo poskuse jalovega duha, da oblači mistično izkušnjo v pesniški, zgodovinski ali jezikovni značaj.

Središče Kolarjeve zbirke se seli in premika, namerno ga ne znamo poimenovati, saj je bolj kot učeni besedi podobno neosvetljenemu tolmunu. Zgodbe nekega slabiča so duševna vozila, s katerimi pisatelj zaupljivemu bralcu dostavlja tisto, kar ima ta sicer ves čas pred nosom. Kazimir Kolar je slabič zato, ker iz tega, kar je tik ob nas, tesno povezano z nami samimi, naredi radostni užitek preseganja.