Sovjetski pisatelj judovskega rodu Isaak Babelj je nedvomno med največjimi pisatelji dvajsetega stoletja. Njegova knjiga Rdeča konjenica, za katero je pravzaprav težko reči, ali je zbirka kratkih zgodb ali izjemno fragmentiran roman, je eden izmed vrhuncev leposlovja. V izjemnem stilu opisane hkrati veristične in absurdne zgodbe iz poljsko-sovjetske vojne, ki je sledila revoluciji, so neprimerljive s čimerkoli drugim in ostajajo eden najboljših dokumentov revolucionarnega zagona v vsej njegovi herojski absurdnosti.

Rdečo konjenico, ki je bila v slovenščino sicer prevedena v petdesetih letih, pa je v sodobnem barbarskem času doletela usoda večine sovjetskih literarnih mojstrovin. Kot komunističnega, torej zastarelega in ideološko omadeževanega čtiva, so se jo javne knjižnice skušale čim prej znebiti - v celotni Mestni knjižnici Ljubljana, torej v vseh njenih 37 izpostavah skupaj, je za izposojo na voljo le še en sam samcat izvod.

Kakor ostalih sovjetskih modernističnih proznih mojstrovin, denimo del Andreja Platonova, Borisa Pilnjaka ali Andreja Belija, se je pri pouku v srednjih šolah ne omenja in med bralci je vse manj takih, ki bi svoje oči pasli na stilsko izbrušenih opisih pripetljajev iz poljsko-sovjetske vojne. Pred kakšnimi desetimi leti je bilo Rdečo konjenico, ožigosano s štempljem “Odpisano”, iz katere izmed javnih knjižnic še mogoče dobiti v vsakem antikvariatu med kupi šund romanov za evro, a v zadnjih letih je bolj ali manj izginila tudi od tam.

V devetdesetih smo sicer dobili prevod in uprizoritev Babljeve drame Zaton, a tudi slednji je skrajno težko dostopen; v Ljubljani ga ima le še ena sama javna knjižnica. A ko se je že zdelo, da je zanimanje za Bablja v zatonu in da sta ga prosti trg in šolski učni načrt iz zavesti bralstva izbrisala uspešneje od sovjetske cenzure v štiridesetih letih, je letos pri Beletrini izšla zbirka njegovih kratkih zgodb Zgodbe iz Odese v prevodu Sare Špelec, za Rdečo konjenico najbolj slovito delo pisatelja, ki ga je Sovjetska oblast denunciirala, med drugim zaradi nizke produktivnosti. Leta 1940 je bil ustreljen v zaporu, vsa njegova dela pa so bila cenzurirana.

Gotovo gre za današnjim bralcem bistveno privlačnejše delo od Rdeče konjenice; ideološko sporne boljševike v Zgodbah iz Odese namreč nadomestijo romantične in eksotične podobe judovstva ter odraščanja. Zgodbe iz Odese so namreč hkrati nekakšen umetnikov mladostni portret in opis nenavadnih prebivalcev mesta, ki pa so bili v Odesi v začetku dvajsetega stoletja neskončno bolj zanimivi od kakšnih Dublinčanov. Večina zgodb govori o spoštovanem judovskem razbojniku Benu Kriku, izmišljenem liku, ki sicer temelji na resnični osebi, nekakšnem odeškem Robinu Hoodu, ki je ropal trgovce, v roparskih napadih ubitim delavcem pa pripravljal svečane pogrebe.

Zgodbe razbojnikov in prostitutk se izmenjujejo z zgodbami odraščanja v revni judovski družini v Odesi pred revolucijo, v času torej, ko so bili pogromi nad manjšinskim judovskim prebivalstvom stalnica. Judovstvo je tema, ki zaznamuje celotno knjigo. Kljub temu, da je večina zgodb napisanih izrazito nostalgično, kot spomini na otroštvo, ki se mešajo z že skoraj mitološkimi zgodbami nenavadnih likov, ki so na začetku dvajsetega stoletja vladali ulicam odeškega geta, pa so te podobe pogosto bizarne in domala odurne.

Velik del zgodb opisuje izginjanje Judov in judovskih tradicij, najprej zaradi pogromov, nato pa zaradi sovjetskih poskusov modernizacije. Pri tem pa so te tradicije in judovski reveži, ki jih izvajajo, pogosto opisani kot karikature, ki se jih ne bi sramovali niti antisemitski propagandisti. Babljevo pisanje je tudi tu, tako kot že v Rdeči konjenici, zaradi katere je Semjon Budjoni, resnični poveljnik rdeče konjenice, zahteval Babljevo ustrelitev, nemogoče umestiti med skrajni verizem in grotesko. Pravzaprav je zgolj še en dokaz, da je groteska pogosto najverističnejši način pisanja.

Čeprav morda Zgodbe iz Odese ne dosegajo fascinantnosti in veličine Rdeče konjenice, so izjemen portret nekega izginulega sveta. Ker je njihova glavna kvaliteta predvsem vzdušje, je o njih razmeroma težko povedati kaj izčrpnejšega. Morda bi jih najbolje ilustrirala primerjava s slikami Marca Chagalla, ki v glavnem uprizarjajo Jude v približno istem času in okolju kot Babelj, le da ima Odesa nekoliko bolj eksotično in kozmopolitsko vzdušje od Chagallovih temačnih beloruskih vasi.

A kot pravi protagonist večih zgodb, razbojniški poglavar Beno Krik, je bog napravil usodno napako, ko je Jude poslal v Rusijo oziroma Ukrajino in jih izpostavil peklenskim mukam. “Si mar res ne zaslužimo prvorazrednih švicarskih jezer, svežega gorskega zraka in omikane francoske družbe?” Zgodbe iz Odese tako v čudovitem slogu beležijo spreminjanje in izginjanje tradicij revežev v odeškem getu, v deželi torej, kjer dogajanje v zadnjih letih priča, da je morda edina stalna tradicija tradicija antisemitizma.