Resda so pesmi, da se jih poje, toda s katerim zvokom bi jih začeli govoriti? Pesniška zbirka Poznati kot voda s stranmi udejanjenega poigravanja z besedami Lukasa Debeljaka je namreč razpršene pojavnosti in venomer izkuša in razteza pesniški glas – pravi, »ko me slišiš, postane kar govorim pesem vse o čemer prepoznavam«.

Voda je nekaj, kar se pretaka skozi glas in kar je vseprežemajoče povezano z vsem, kar je – v svoji že precej udobni vlogi arche-ja s spoznavoslovnimi prilastki. Je nekaj, kar kaže na drugo. Kaže na prostor, kjer se premika telo – tudi to je v vodi, v katero vztrajno tone. Voda je torej v pričujočem pesniškem izdelku izhodiščna točka, iz katere se poraja vsaka telesnost – tudi pesnikova – v kateri telo je in v katero se vrne – podobno, kot je tudi pesnikova beseda vztrajno in vseskozi samoreferenčna.

»So migracije. So meglice, ki bdijo nad svetovno ravnino, kot jo je odkril Tales in potem spet internet, so izvotljene svetlobe, modrorumene, prelepe modrorumene, veš, o katerih govorim, te resničnosti, ki služijo metaforam, chemtrailu in teorije, sistemi, sanje, tam še zmeraj Malaysian Airlines Flight 370, nedotaknjen zdaj, prost tam skoz šive neba.«

Prostor je nekaj, kar za Debeljaka predstavlja okvir za telo, določene dimenzije in zapovedane meje telesa. Toda sočasno se porajajo in kažejo prostori, ki ne ustrezajo nobenemu telesu, dimenzije tega prostora so zunaj dorečenega telesa in trenutka – če le pogledamo navzgor in jih uspemo videti.

Telo je torej nekaj, kar je sicer ločeno od glasu – besede so bile le ujete v Sokratov glas, ki gre po svoje, osvobojen telesa – vendar ni zgolj iluzija, pojavnost, ki jo moramo preglasiti. Govorjenje in ječanje se namreč dogajata v samem jedru telesa, ki se premika v prostoru. Pesniški glas je tako telo, ki je ujeto med gladino vode in gladino zemlje – onkraj gladine je svetloba, toda to telo ne seže tja čez in je tako ujeto v pot onkraj – pesnikovo »brezupno upanje« in »iščoče iskanje«. In ravno ob tem iskanju telo zapleše po gladini in riše vzorce, besede in znake.

Debeljakove besede pokopljejo nekaj, kar smo imeli za enovit, sklenjen subjekt. Subjekt je tisti, ki v pesmi Beri te piše pisma, izumlja koledarje in čuti strah s črkami. Takšen subjekt je zgodovinsko obremenjen in nereflektiven – medtem ko je pesnikovo telo zmeraj ujeto v medprostoru. Glas, ki kliče, nekakšen nemir v njem ter njegova samoironičnost sta telo, ki je popolnoma v vodi.

Uspešno pa zasiplje tudi kakršno koli zapovedano formo, ko je denimo beseda v začetku fragmentirana na najosnovnejše, ko se znajde v reducirani podobi enobesednega verza in metamorfozira v tuje jezike. Pozneje smo priča toku misli v pesmi Blackbox, diskurzu najrazličnejših tematik v Sam govort ali pa pesmi v alinejah v Žalostniki. Toda omenjeni pesniški posegi v obravnavani zbirki ne delujejo površno dekonstruktivno, v smislu plehkega zavračanja kakršnih koli oblikovnih sredstev in vsiljevanja lastne pozicije. Debeljakova poezija je pesniški eksperiment, ki sicer negira tako ustaljeno kot negacijo ustaljenosti v obliki pesniške antiscene, pa vendar pripisuje samostojni obliki odprtost, kjer je pesem govor onkraj površinskosti. Tako v obravnavani zbirki mlademu, a že nekaj let dejavnemu pesniku uspe prav to, kar se nameni – z diskurzivno liriko preišče meje besede, glasu in misli, v različnih formah, v katerih se pač znajdejo.

Toda pesnikov glas nikakor ni zgolj skrčen minimalizem, temveč se njegovo spoznavanje odvije takisto v nepreciznem govoričenju in nabitem besedičenju; vendarle je poezija govor in govor stvar odprtosti, odsunjene misli. Tako se na primer bralec znajde v situaciji, ko ga s ceste nenadno pokliče naključni mimoidoči: »Glej, stari, predstavlji si me, v umu, tako kot si predstavljaš svojega sodelavca, svoje priležnjeno sorodstvo, svojega soseda, kaj jaz vem - blizu pa ne preblizu scena. Označujem, na splošno gledano, kot človek, tako kot vsi ostali, en v tvoji tako imenovani socialni mreži, tako rečeno, en sij v omrežju mesta, človek, eno. Evo, si me že pozabil. Zdej si me pa predstavlji, kako gledam sončno svetlobo. A me vidiš? Evo, zakaj v tvoji glavi gledam sončno svetlobo čisto neponovljivo, nevidno, po svoje? Čaki, čaki, ne it, prosim te, frenda sva za ta moment, človek sočloveku, za pet minut tvojega dneva, ajde, prosim te, ne beži. /.../ Začniva od začetka.«

In tako gre, vse skupaj se s pomočjo izrekanja obrne navzven, da se zave okolice in jo ozavesti, da z diskurzivnim momentom ozavesti polnost same sebe. In tako smo spet popolnoma sami s knjigo – rajanjem, kričanjem in šepetom, ki strmi v svetlobo. Pred to, ki nam vseskozi očita, da jo potrebujemo, da nam uniči dan, da nas zmoti na naših poteh, da se spomnimo teh resnic, da pogledamo naokoli in se tukaj ustavimo.

Pisala je Maja.