Zvok stvari, ki padajo

Zvok stvari, ki padajo

Recenzija izdelka
30. 3. 2016 - 13.00

Govorimo o romanu Juana Gabriela Vásqueza.

Padajoče stvari, o katerih pripoveduje naslov romana:

  1. Povodni konj pod streli. V Kolumbiji. V Kolumbiji povodni konji ne živijo. Dotični je pobegnil iz Escobarjevega zapuščenega živalskega vrta. Escobar je bil zdaj že mitični kralj mamilarskega in očitno tudi živalskega carstva.

  2. Letalo. V bistvu ni padlo, ampak se je zaletelo v kucelj.

  3. Možakar v srednjih letih in njegov mladi kompanjon iz biljardnice, pod podobnimi streli kot povodni konj. Prvi je podlegel, drugi preživel in pripoveduje to zgodbo.

  4. Samozavest, zaupanje v svet, zdrava pamet in partnerstvo obstreljenega mladega moškega, ki pripoveduje zgodbo. Ni mu fajn.

Zvok, o katerem govori naslov romana: posnetek pogovora med kapitanom in prvim oficirjem nekaj minut, preden sta z avionom zaplezala v hrib.

Dajmo si vse pravkar našteto predstavljati kot elemente kolumbijske telenovele, čeprav seveda nihče nobene nikoli ni gledal. Rodovitne doline, v katerih se zaradi sopare težko diha, milijonsko velemesto, v katerem se zaradi nadmorske višine tudi težko diha, mamilarski karteli, ki s svojimi nepredvidljivimi, gverili podobnimi obračunavanji civilni javnosti jemljejo še tisti dih, ki ga pustijo Kordiljere in tropi. Slikovito, pustolovsko, nabito z dramo in bralska sapa zadržana, še preden fokusiramo glavne zvezde teleromana.

Ko vstopi zvezda, se začne romantika. Nihilistična, samopomilovalna, eksistencialno kritična in malo razvlečena. Naša zvezda je pripovedovalec, ki je dobil kroglo v trebuh, ko je po naključju hodil po ulici s svojim znancem iz biljardnice. Zamrznimo sliko: pripovedovalec je profesor na faksu, mladi pravnik. V dokaj frišni zvezi s fino punco in še noseča je. Znanec iz biljardnice je odsotno pretresen mož begotnega pogleda, ki se je po mnogo, mnogoletnem zaporništvu nadejal skorajšnjega snidenja s svojo ženo. Prileteti bi morala v Bogoto iz Združenih držav. S tistim letalom, ki se je razletelo v hrib. Očitno je ne bo. Odmrznimo sliko: odsotno pretresen mož begajočega pogleda je pravkar poslušal posnetek iz črne skrinjice. Mladi pravnik z nosečo ženo ni imel pojma, kaj se dogaja, in ga je samo spremljal. Potem sta se pojavila motorista in ju ustrelila. Kot navedeno pod točko 3: mož v srednjih letih je padel kot žrtev napada, ki se zdi podoben kartelnim obračunom. Kot navedno pod točko 4: samozavest, zaupanje v svet, zdrava pamet in partnerstvo obstreljenega pravnika so padli v zaskrbljujoče histerično stanje.

Vsi dramski elementi so nastavljeni, da se lahko začne notranja drama pripovedovalca. Iz spraševanja zakaj zakaj zakaj v travmiranje, kako in kdaj bo živel normalno, do strahu pred vsemi javnimi prostori, pred posmehovanjem, pomilovanjem, pred pomočjo drugih in obenem odvisnostjo od njih, psihično in fizično. Obsesije in zamere in fobije se kar ne končajo, kot da napajajo druga drugo, junak teleromana, ki je vmes postal pacient, pa je v tem stanju tako zabubljen, da zameri vsem, ki ga poskušajo izbezati iz njega. Postane obseden z zgodbo ubitega znanca iz biljardnice, obsedeno zahteva odgovore. Dokoplje se do posnetkov iz črne skrinjice, ni dovolj, travmira naprej. Nekega dne odrešilni klic: v stik je stopila hči ubitega in ga iz histerične Bogote brez zraka vabi v dolino, kjer se ne da dihati, da skupaj sestavita zgodbo o njenem očetu.

Velika skrivnost bo očitno razkrita, končno nagrada za potrpežljivost s pacientovo samopomilovalno mizantropijo. Izkaže se, da je bil ustreljeni gospod v mladih letih pilot, zaljubljen v gringo, ki je v Kolumbijo kot prostovoljka prišla učit lokalce, kako je v resnici treba živeti. Eden njenih severnjaških kolegov je pilota povabil v mamilarski posel – ker so ZDA zaprle mejo z Mehiko, je bilo treba najti alternativno pot travi, ki bo zadovoljila sprostitvene potrebe Severnoameričanov. Pripoved je prikazana vsaj nevtralno, če ne pozitivno. Romantična bitka zoper politično in gospodarsko podkupljivost, nerazvitost, neizobraženost, revščino, neperspektivnost, neko eksistencialno žalost in obup. Dokler pilota namesto trgovcev niso pričakali policisti s psi.

Vasquez je povedal, da je hotel napisati roman o tem, kako je bilo odraščati civilistu v Kolumbiji, prepredeni z mamilarskim nasiljem. Kako je kartel vplival na politiko, na vsakdanje življenje, na gibanje ljudi, na smisel življenja, kot ga je okušala mladež, kako je bilo vedeti, da tvoje življenje popolnoma obvladuje kokain, čeprav si nikoli v življenju nisi ponudil črtice.

Ko to enkrat veš, potem ti je marsikaj iz romana jasno, recimo, da lahko potegneš vzporednice naracije z njenim izraženim namenom. Ampak pred tem pa gre izrazito za roman o preživetveni romantiki, o tem, kako je mamilarski posel, takrat resda še v svojih povojih, omogočil mlademu fantu, da je dostojno ubranil svojo družino revščine. Ni si mislil, da dela kaj narobe. Nihče si takrat ni mislil, da dela kaj narobe.

Je bilo za tista motorista, ki sta obstrelila oba naša junaka na ulici, kaj drugače? Iz slovenske varno zaplankane užitkarsko konzumatorne perspektive to težko vidim. Veliko stvari mora dolgo časa iti narobe, da je najstniškim fantom ljubše ubijati po naročilu kot pa živeti normalno fantovsko življenje. Da normalno fantovsko življenje postane tudi ubijanje po naročilu.

O tem ni uspelo Vasquezu spregovoriti niti besede. Zavedam se, da so to težke besede za outsiderja. Ampak Vasquez govori o tem, da bi roman moral učiti, pokazati resničnost. Kaj uči s svojim romanom? Da ljudje trpijo, da nič krivi nič dolžni plačujejo za tuje grehe. Obenem na najbolj mogoč romantičen način prikaže narkoromantiko. Kompleksni del manjka. Sodobni kolumbijski teleroman. Ni slabo napisan, daleč od tega, napisan je ravno toliko dobro, da je všeč vsem plastem bralcev. Literatura za vse, tako po slogu kot po zgodbi. Ampak po veliko razmisleka sklenem, da roman ne opravi naloge, ki si jo je zadal. Tam, kjer se drama šele začenja, v stiku romantike narkobalad s streljanjem na ulici, tam vidim najmočnejši potencial Vasquezovega romana, ki pa ga ne izpolni, ne literarno ne resničnostno izpričevalsko.

Za roman je Vasquez prejel nagrado International IMPAC Dublin Literary Award. To je književni vox populi, nominirance predlagajo knjižnice, predstavljam si, da tudi na podlagi tega, kar preberejo in odobravajo njihovi bralci. V Sloveniji je bil na obisku pred mesecem dni kot gost festivala Fabula.

Zaključimo s točko ena: kaj ima z vso stvarjo povodni konj iz prve točke o padanju stvari v romanu? Pripovedovalčeva magdalenica je. Triger, ki ga prestavi v preteklost, ki ga spomni na travmatično streljanje in moškega, ki mu je bil tarča, da nam potem lahko pove o njem. Povodni konj je zaključil neko obdobje v pripovedovalčevem življenju in obenem začel njegovo pripoved. Povodni konj je še iz banalnega stališča dokaz o bizarnosti življenja z mamilarskimi dolarji prekritega sveta. In odkar je padel ta v romanu, v Kolumbiji spet ni več živih divjih povodnih konjev.

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness