Predavanje obravnava vlogo gibanja t. i. novomeške pomladi, zlasti pesnika Antona Podbevška, na dinamiko slovenske umetniške avantgarde v desetletju po prvi svetovni vojni. Oriše Podbevškov kontroverzni vzpon po prihodu v Ljubljano leta 1920, njegov izjemni vpliv na pesniške sodobnike, izkazan v prispevkih literarnih sodelavcev prve številke Treh labodov (t. i. Podbevškova pesniška šola), in naposled analizira Podbevškov neizbežni zaton po letu 1925, ki mu je sledil umik pesnika iz javnega kulturnega življenja. Podbevškovo (samo)destruktivno delovanje v tem obdobju se izkaže kot eden izmed pomembnih razlogov, da poskus konsolidacije slovenske zgodovinske avantgarde, ki se je obetal v umetniškem krogu Treh labodov, ni uspel.